Ali so nacionalna čustva v sodobnem svetu sploh še potrebna?

Sama beseda nacionalizem ima negativen prizvok. Enako velja za pripadnike te miselnosti - nacionaliste. Označeni so kot nestrpneži, ki ljudi zaničujejo zgolj na podlagi tuje narodne pripadnosti, visoko pa cenijo svojo lastno. Nacionalno zavest krepijo z državnimi simboli, praznovanji, glavno oporo za svoja prepričanja pa najdejo v pogosto neresničnih zgodovinskih dejstvih. Tako vrsto nacionalizma radi povezujemo z južnimi balkanskimi narodi, kot so Hrvati, Srbi; dejstvo pa je, da nacionalistične skrajneže najdemo povsod, tudi v “lepi majhni državici” ob vznožju Alp.

Mladi domoljubi ali sovražni nestrpneži

Še bolj zaskrbljuje dejstvo, da za skrajnim nacionalizmom ne bolehajo samo starejše generacije, ki jih mučijo vojne travme, ampak obstajajo celo mladinska društva, ki pospešujejo nestrpnost do drugih narodnosti s poveličevanjem lastne. Eno izmed takih je društvo Črni panter. Sestavljajo ga povečini še mladoletni člani, ki so zaradi svoje “aktivnosti” že imeli opraviti s policijo. Na spletni strani društva izmenjujejo mnenja, v veliki meri s sovražnim govorom, ki pa ni več usmerjen samo proti tujcem, temveč tudi homoseksualcem in sploh vsem drugače mislečim. V tem tiči past skrajnega nacionalizma - njegovi pripadniki so tako globoko zaverovani v svoja prepričanja, da razvijejo odklonilni odnos do sploh vsega in vseh, ki se z njimi ne strinjajo.

Zakaj že skoraj otroci razvijejo taka čustva in prepričanja, ostaja odprto vprašanje, prevladuje pa mnenje, da jim je nacionalizem privzgojen, ker svoje naredita vpliv vrstnikov in seveda šola. Eden od ključnih predmetov, pri katerem naj bi se seznanili s procesom oblikovanja slovenskega naroda in države, je zgodovina.

Po meri nacionalizma prikrojena zgodovina

Zgodovina je v nacionalistične namene velikokrat zlorabljena znanost. Prevladuje mnenje, da se pomembnost naroda ocenjuje po tem, od kdaj obstaja. Če zgodovinarjem uspe dokazati, da njegove korenine segajo v daljno preteklost, je narod označen kot mogočen in pomemben. Še posebno na prostoru, ki se danes imenuje Republika Slovenija, je taka metoda dokazovanja popolnoma zgrešena, saj je to t.i. prostor na prepihu, kjer so se mešale mnoge nacije in kulture. Vseeno se najdejo izredno zagreti domoljubi, ki dokazujejo, da so se Slovenci kot narod na tem prostoru pojavili še pred koncem prvega tisočletja. Prof. dr. Božo Repe v svoji knjigi Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije navaja “zgodovinske postaje”, ki naj bi nas pripeljale do lastne države: Karantanija, nacionalno gibanje leta 1848, Država SHS, narodnoosvobodilni boj, socialistična Jugoslavija, “slovenska” pomlad konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let 20. stoletja.

V teh dneh praznujemo dvajsetletnico plebiscita, ki se je zgodil 23. decembra 1990 in so se ga Slovenci v množični meri (93,5 odstotka) udeležili ter (88,5 odstotka) izglasovali samostojnost. Domoljubi govorijo o uresničitvi “tisočletnega narodnega sna” in “slovenskem narodnem vzponu”, ki se pogosto simbolizira z vzponom na gorske vrhove, največkrat na vrh Triglava. Popolnoma drugačno mnenje zastopajo predstavniki nekaterih mednarodnih političnih, diplomatskih in intelektualnih krogov, ki so pred 20 leti nasprotovali slovenski osamosvojitvi. Ti menijo, da je bila Slovenija tista, ki je z odcepitvijo povzročila razpad Jugoslavije in krvavo vojno na Balkanu. Obe prepričanji segata v skrajnost in dokazujeta, da ni ene same zgodovinske resnice, ampak je ta odvisna od perspektive gledajočega.

Olajšan proces identifikacije

Psihologi ugotavljajo, da smo dandanes zasuti z obiljem informacij, tudi nasprotujočih si. Veliko lažje se je soočiti s svetom, če ga razdelimo na levo in desno politično opcijo, in naenkrat se ubadamo samo še z eno od polovic, saj pripadnike druge preziramo. Še lažje je seveda svet razdeliti na različne nacije in dokazovati, da je edina vredna pozornosti samo lastna nacija. Vendar pa prezir do vsega tujega in neznanega problema ne bo rešil, še zlasti ne v sodobnem, kozmopolitskem svetu, kjer se srečujejo različne nacije in kulture, se med seboj mešajo in včasih tudi stapljajo.

Morda je bila v zgodnjih devetdesetih krepitev nacionalnih čustev in odcepitev od usihajoče Jugoslavije nujna. Morda. Kaj pa danes? Je nacionalna identiteta še tako ključna za posameznikov obstoj? Državne meje so padle, govorimo o evropski identiteti, vedno bolj pa tudi o svetovljanski identiteti vsakega posameznika, ki ima v nasprotju z nacionalno izrazito pozitiven zven. Svetovljan spoštuje vse, kar je tuje in drugačno, vpija nova znanja in se v skladu s tem tudi sam oblikuje. V tem se bistveno razlikuje od nacionalista, ki za to potrebuje že zdavnaj preživeto nasprotje tuje-domače. Namesto odgovora na vprašanje iz uvoda: Ali je zdrava mera nacionalnih čustev sploh mogoča? naj odgovorim z vprašanjem: Ali so ta v sodobnem času sploh še potrebna?

IRINA LEŠNIK, študentka

Tamino Petelinsek