Andrej Furlan, fotograf, ki svetlobo lovi v najstarejši fotoaparat - kamero obskuro
Andrej Furlan se je s profesionalno fotografijo pričel ukvarjati konec osemdesetih v času študija v Vidmu. Kot fotograf kulturne dediščine je zaposlen pri Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta pri ZRC SAZU, na umetnostni zgodovini Filozofske fakultete v Mariboru pa vodi teoretsko-tehnične vaje s področja fotografije. V zadnjih letih se s sodobno uporabo najstarejšega fotoaparata kamere obskure kot fotograf vrača k samemu izvoru fotografiranja.
> Prihajate iz Trsta, mesta z bogato fotografsko tradicijo.
“Res je, Trst ima to tradicijo. Sprašujem pa se, koliko jo neguje. Vse preveč se namreč deluje stihijsko, brez smernic, programa. Najdemo sicer določene dobrodošle pobude, a so bolj izjema kot pravilo. Ena izmed takih je bila Triestèfotografia z nekaterimi odličnimi razstavami, ki pa je bila v prvi vrsti organizacijsko nekoliko konfuzna. Enostavno je bilo preveč razstav v prekratkem obdobju; zgoščen koledar pa je tako zasenčil napor organizatorjev in mogoče 'žrtvoval' kakšno razstavo, ki je žal ostala neopazna.”
> Kakšno je stanje ohranjanja fotografske tradicije v Trstu danes?
“Upoštevajoč finančno stanje in kronično pomanjkanje sredstev za osnovno preživetje slovenskih kulturnih ustanov v Trstu, mislim, da je dober rezultat že sama hramba fotografske dediščine, ki so nam jo zapustili Mario Magajna, ostali fotoreporterji Primorskega dnevnika, Albin Bubnič, pa ogromno anonimnih fotografov, katerih dela so shranjena pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu. Nujno pa bi omenjena ustanova potrebovala programska in ne projektna sredstva (torej kontinuiran dotok denarja) za nujne konservatorske posege, ki bi omogočili hrambo fotografskega materiala v boljših razmerah. Drugo poglavje pa je katalogizacija in posledično tudi raziskovanje fotografske dediščine. Pri tem bi lahko priskočili na pomoč strokovni zavodi iz Slovenije. Mislim konkretneje na muzeje in univerze. Le strokovna analiza zbranih opusov bi lahko ponudila možnost našim tržaškim fotografom, da postanejo vidni.”
> Da bi bile te fotografije vidne, bi najverjetneje lažje dosegli s pomočjo Ljubljane?
“Lažje prav gotovo, a že dejstvo, da ne hrani Kabinet slovenske fotografije niti enega Magajnovega posnetka, in isto velja za Moderno galerijo, nam pove, da moramo tudi v Trstu poskrbeti za promocijo svojih avtorjev. Nekaj se sicer premika. Prav v povezavi z arhivom Maria Magajne se skupina navdušencev trudi, da bi že v tem letu pripravila mapo (portfolij) z 10 Magajnovimi fotografijami, tiskanimi na arhivskem papirju s certifikatom. Izboru bi dodali trijezični esej. Mapo bi pa poklonili pomembnejšim evropskim muzejem in inštitucijam, ki se poklicno ukvarjajo z avtorsko fotografijo. To je le korak, a mogoče se bo pa vendarle odprla kakšna možnost za celovitejšo predstavitev njegovega opusa.”
> Ne nazadnje je Trst mesto, iz katerega prihajata vsaj dva legendarna in večini dobro znana fotografa, Šelhaus in Magajna.
“Se strinjam, a znana sta večini zgolj pogojno. Magajna je povečini obravnavan kot neke vrste 'mitološko bitje'. Vse prevečkrat je bil predstavljen kot pomembna družbeno-kulturna osebnost, kar je nedvomno tudi bil, kot ustvarjalec kolektivnega spomina Slovencev vzdolž slovensko-italijanske meje. Premalokrat pa je bil javnosti prikazan kot odličen fotograf evropskih razsežnosti. Že dejstvo, da mu je Trst posvetil le dve pomembnejši samostojni razstavi, in to leta 1951 v Spacalovi galeriji Scorpione in leta 2003 z razstavo kuratorke Marine Repinc Barve otroštva v črno-belem v palači glavne pošte, nam marsikaj pove. Njegovo delo, ki žal ni niti v celoti raziskano, ostaja še vedno brez resnega strokovnega kritičnega aparata, tako, da žal ni postavljeno v širši evropski kontekst, kamor nedvomno sodi. Pri Šelhausu pa pogrešam poglobljen prikaz fotografske, estetske komponente njegovih fotografij. Zgodovinskost in dokumentarnost njegovih fotografij sta nesporni, vsem znani in cenjeni. Delo, ki ga je doslej pri Muzeju novejše zgodovine opravila Metka Šparovec, je neprecenljivo in odlično izpeljano, a na marsikateri razstavi fotografij Edija Šelhausa žal pogrešam prav estetsko komponento.”
ROBI ŠABEC
Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
