Angleži so rešili naše navijače

PORT ELISABETH> 29-letni Dejan Kosmina iz Temnice na Goriškem krasu je sicer ljubiteljski, a precej zagret nogometni navdušenec. V otroških in najstniških letih je treniral v NK Komen, še vedno pa tekmuje na malonogometnih turnirjih kraških vasi. Strasten navijač Slovenije na reprezentančni in Bayerna na klubski ravni je z velikimi pričakovanji pripravljal kovčke za odhod v Port Elizabeth. Tam se je za navijače že pred tekmo, za nogometaše pa v njenih zadnjih izdihljajih - odigrala prava drama.

Vse skupaj je bila mešanica jeze, navdušenja in žalosti, je po vrnitvi vtise strnil Dejan: “Z veliko težavo smo v zadnjem trenutku prišli na tekmo. Precejšnjemu delu naše skupine je namreč organizator potovanja - Kompas - razdelil napačne vstopnice - tiste za tekmo z ZDA. Zagato so med drugimi reševali tudi angleški navijači, ki so nam prodali nekaj svojih vstopnic. Vzdušje na stadionu je bilo nato enkratno. Občasno se je med množico Angležev slišal tudi naš glas. Približno petsto nas je bilo čisto skupaj in smo se trudili na vso moč. Tekma je bila napeta. Naši so pokazali svoj maksimum v postavitvi, kakršna je bila na igrišču. Angleži so bili pač močnejši, za kaj drugega pa namje zmanjkalo sreče, saj smo imeli ob koncu tri strele brez zadetka. Vsekakor so naši veliko dosegli že s tem, da so se uvrstili na SP in dosegli prvo zmago.”

Dejan je sicer prepričan, da bi se bilo mogoče tudi bolje upreti favoritu in ga celo presenetiti: “Mislim, da se v naši reprezentanci menjave niso zgodile na pravem mestu. Naša glavna težava je bila igra na sredini, menjave pa so se zgodile v napadu.”

Dejan Kosmina si je veliko obetal tudi od ostalih doživetij na svojem prvem potovanju na drugi konec sveta. Kompasov program je kar nekaj obetal, a so bila doživetja povsem druge vrste od tistih, pričakovanih iz kataloga: “Računali smo na lep safari v džipih in na ogled mestnih znamenitosti, a se je zaradi načina namestitve vse skupaj spremenilo v eno samo vožnjo. Nameščeni smo bili v hotelu 150 kilometrov od stadiona in še tam se je pokazalo, da je recepcija le zborno mesto, od koder so nas razdelili po manjših hišicah, razkropljenih po tamkajšnjem mestecu. Tako je šlo ogromno časa v nič že z razvažanjem do hišic in nazaj, sledila pa je še dolga vožnja. Tako smo vse videli le na hitro iz avtobusa.”

Za red in varnost je bilo sicer v okolici hotela in stadiona dobro poskrbljeno. Neprijetnosti naš sogovornik ni videl oziroma doživel - prej nasprotno. Navijaške skupine so se prijateljsko družile in si izmenjevale rekvizite, ko je začelo zmanjkovati vuvuzel kot spominkov za odhod domov, pa so jih bili Južnoafričani pripravljeni tudi podariti. IGOR MUŠIČ