Arhitekt in urbanist Danilo Antoni o pozidavah Krasa in prodaji nepremičnin
O aktualni pobudi za uveljavitev zaščitne klavzule, ki naj omeji razprodajo kraške zemlje tujcem, arhitekt in urbanist Danilo Antoni pravi: “Če nekdo nima stalnega bivališča in ni slovenski državljan, je jasno, da je njegova hiša na Krasu počitniška. Ko bo zares uveden pravičen in tehnično vzdržen davek na nepremičnine, je jasno, kaj se bo zgodilo.”
“Italijanski državljani bodo takoj prodajali. Zato je bolje uporabiti davčno politiko kot direktne, sicer poštene, a grobe in celo demagoške prijeme. Ampak saj bo prišlo do tega, država bo potrebovala denar, ne glede na to, ali so na Kras prišli Italijani ali Nemci,” pravi Danilo Antoni.
Svoj studio ima v Nabrežini in Ljubljani, je sin matere iz Sel na Krasu in očeta iz Brestovice. Dela tako v Sloveniji kot tudi v Italiji in, kot pravi, opazuje.
Razmere so zanimive, pravi: “Poznam ljudi, ki ne znajo slovensko in so se preselili na primer v Divačo. Otroke vozijo v vrtec in šolo v Italijo in ne plačujejo ali pa plačujejo davke po svoje, niti po italijanskem in niti po slovenskem sistemu.”
Kot ugotavlja, so na Kras najprej prišli ljubitelji narave - tisti, ki ljubijo mir in hišico, najsi bo stara ali nova: “Zanje je to edina rešitev, ker jih na Tržaškem Krasu ni več. Parcele ali hiše, ki so še proste, pa imajo blazne cene in so pač tisto, kar je ostalo: brez sonca, na burji, brez ceste, kjer se sosedje kregajo.”
Na Kras prihajajo ljudje - manjšina v številčnem smislu - s specifičnimi željami, klub temu, da je v Trstu čedalje večje število praznih stanovanj. Tipični stranski pojav staranja prebivalstva. Mlade tržaške družine ugotavljajo, da je bolje živeti v mestu kot na podeželju, kjer so italijansko šolstvo, trgovska mreža in servisne storitve katastrofalne, ugotavlja Antoni. Življenje na podeželju terja avto, staro mamo, strica in teto, ki prevažajo otroke.TINA ČIČ
Več lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.