“Avtomobili v Luki Koper bodo plavali”
Sprehod skozi novo monografijo Narava, kot jo vidi narava bralcu razpira samosvoj pogled na naravo, kakršnega ni vajen. Ni patetična oda neokrnjeni divjini, ni napoved skorajšnje ekološke katastrofe, ni izletniški priročnik. Je knjiga o razmerju med divjino in kulturo, ki človeka poglobljeno seznanja z različnimi udeleženci v živahni igri narave. Človek je zgolj eden od njih, pravi Iztok Geister, ki ga obiščemo v Kocjančičih pri Sv. Antonu.
> Kdor hoče v vašo hišo, mora na pragu prestopiti bujno zelenje ...
“Dva razloga sta: rad imam spontano zaraslo rastlinje in prišli ste skozi zadnja vrata. Glavni vhod je na nasprotni strani hiše.”
> V novi knjigi pišete, da divjine ne najdemo le v pragozdu, ampak marsikje, tudi tam, kjer je sicer ne pričakujemo. Torej - ali vaš prag že sodi v divjino?
“Ne, to je pretežno kultivirano, vrtno rastlinje. Rastlinam je treba dati možnost, da pokažejo svojo pravo naravo in da se prosto razraščajo, namesto da jih obremenjujemo z raznimi hortikulturnimi posegi. Zelo težko mi je, ko moram spomladi obrezovati, pa čeprav vem, da to povečuje rodnost in pomlajuje rastlino. No, obrezovanje z občutkom je nekako še sprejemljivo, me pa boli, ko vidim, kako mnogi grobo in z največjim veseljem obrezujejo žive meje, in to v najmanj primernem času, spomladi, v obdobju gnezdenja. Največje zlo vidim v komunalnem čiščenju cestnih brežin, ki je neprimerno v vsakem pogledu, tako ekološkem kakor etičnem in tudi estetskem. Mar ni lepše, če med vožnjo ob cesti vidiš pisano cvetano kot pa do golega pobrito brežino? Vsaka spontana zarast je glas divjine, vsak poseg manifestacija kulture.”
> V knjigi se med drugim zavzemate za “sprostitev v nedavni in skorajšnji preteklosti uravnanih vodnih tokav”, češ da se bomo le tako lahko ognili okoljskim katastrofam. Knjigo ste kajpak napisali pred zadnjimi poplavami. Ali so te zakrivili prav posegi, o katerih pišete?
“Seveda. Sploh pa sedanje poplave niso bile ne prve ne zadnje. Precej sem se razpisal že ob poplavah leta 1991, ko sem bil v svojih pogledih zagovorništva narave osamljen. Zdaj ugotavljam, da je drugače. Vse več ljudi povzema moje misli, ko kritizirajo sedanjo vodnogospodarsko in tudi naravovarstveno politiko v Sloveniji. Sicer neuki ljudje oziroma praktiki še vedno govorijo, in to so imeli na koncu jezika tudi tokrat, da do poplav ne bi prišlo, če bi bili očiščeni vodotoki, kakor jim pravijo z inženirsko besedno konstrukcijo, prevzeto iz nemščine. Sam raje govorim o vodnih tokavah. Kakorkoli že, prepričan sem, da ne bi bilo nič bolje, tudi če bi bile vodne tokave očiščene, saj je treba vodo v pokrajini čim dlje zadrževati, ne pa jo čim hitreje odpotovati, kot so rekli včasih. Vsaka reka ima več ravni korit: za običajen, povečan in prekomerno povečan pretok vode. Če bi v pokrajini pustili takšno rečno zasnovo, se nam ne bi bilo treba bati poplav. Okljukast tek in razlivna območja upočasnjujejo in zadržujejo vodni tok. V naravnih razmerah rastlinje ob strugi prispeva k nižjemu vodostaju, saj zlasti grmovje in drevje črpata veliko vode, ki jo v okolje oddajata v sušnih obdobjih. Včasih so topole puščali rasti na travnikih, v lokah, kjer so sicer kosili. Dobro so namreč vedeli, kakšna je ekološka vloga dreves, poleg tega pa so si med delom lahko privoščili malico v senci krošenj, česar si danes ne morejo več.”
> Kako naj se človek danes spet umakne pred vodo?
“Treba je imeti občutek za mero. Tega si ne moremo več privoščiti v naseljih, ampak pred naselji, toda niti tam se reke ne morejo prosto razliti, kakor bi se hotele in morale, saj smo jih z uravnavanjem usmerili prav v naselja. Zožili smo tok, povečali hitrost vodne mase. Prihaja tudi do globinskega spodjedanja, zaradi katerega se sčasoma začne sesipati še breg, kar je v naseljih seveda nesprejemljivo. Okoljski aktivist Anton Komat, ki tudi sicer zelo uspešno povzema moje misli, je nekje dejal, da imamo opravka s tehnologijo 19. stoletja. Popolnoma soglašam.”
> Pojdiva na oprijemljivejše primere - živite v Kocjančičih, tako rekoč med Dragonjo in Rižano. Kako ravnamo s tema rekama?
“Pristop je različen, miselnost pa enaka. Rižana je bila uravnana v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so gradili železnico. Včasih so gledali tako: četudi reka nekje teče sto tisoč let, in je dolino tudi oblikovala, se mora zdaj človeku podrediti. Nekateri še danes razmišljajo in postopajo tako. A reka se prilagodi, kakor se more. Če ne gre drugače, prestopi bregove. Kaj pa naj bi, če je utesnjena? Problematične so prioritete: pri nas na prvo mesto še zmeraj postavljamo železnico in cesto, šele zatem pride na vrsto reka, in o gospodarski škodi ne govorimo, dokler ne pride do poplav. Razmišljati bi morali drugače: najprej je bila tam reka, zato naj se ji človek prilagodi. Vprašati bi se morali: ali lahko tu naredimo cesto, železnico ...? Z današnjim védenjem nobene ceste in železnice ne bi smeli zgraditi ob rečnem koritu, ampak više, na pobočju. Cesta in železnica bi bili tako varni, reka pa ne bi bila utesnjena.”
> Je kakšna večja reka v Sloveniji danes obravnavana primerno?
“Samo posamezni rečni odseki so še naravni. Na primer, cesta ob Trebuščici na Idrijskem je zgrajena više, ne ob vodi, kar je dobro. Kjer se reka spusti v ravnino, pa je že regulirana in drvi skozi naselja. Ker pa gre za kratke razdalje, to še ni tako problematično. Zelo lepo je ohranjena na primer Lahinja v Beli Krajini, kjer so še meandri. Novomeški kolega mi je pokazal tudi gnezdo belorepca, zgrajeno ravno na okljuku reke. Žival dobro ve, kje je najvarneje.”
> Vrniva se k Rižani - obrežje še zmeraj ni v celoti dostopno javnosti. Ustje je znotraj Luke Koper ...
“In prav ustje je najbolj problematično! Sploh pa ni ustje znotraj Luke, marveč je Luka znotraj ustja, to preradi pozabljamo. Ob zadnji poplavi sem si ponovno ogledal razmere s Sermina. Lepo se je videlo: kanalizirana Rižana v Luki je na koncu, malo pred izlivom v morje, tekla normalno kakor zmeraj. Domnevam, da so dotok ob narasli vodi preusmerili, zaradi česar se je voda razlila drugje, više ob toku. Poplavljena je bila cesta med Ankaranom in Koprom.”
> Kaj so storili v Luki?
“Izliv reke tudi v normalnih razmerah urejajo s pomočjo obeh razbremenilnikov: na levi je Ara, ki se izliva v Škocjanski zatok, na desni pa še eden, ki najbrž nima imena, izliva pa se v zaliv Polje. Če pogledamo stare zemljevide iz medvojnega obdobja, vidimo, da je bilo tam včasih še zelo razvejano, neuravnano ustje Rižane. Na ogromnih sipinah so poležavale medvedice, sredozemski tjulnji, danes ena najbolj ogroženih živalskih vrst, ki so jo po objavljenem viru pobili tukajšnji ribiči. Z vidika narave je bilo takšno ustje nekaj prekrasnega. Ker pa je Trst potreboval zelenjavno zaledje, so reko regulirali, ustje izsušili in naredili rodovitno bonifiko, primerno za gojenje povrtnin. Po drugi svetovni vojni pa so od Ankarana do Kopra postavili pregrado, da so lahko zgradili pristanišče. Reka je vse odtlej utesnjena, poleg tega pa bonifika leži v depresiji, pod ravnijo morske gladine. Slej ko prej bo prišlo do velikih poplav, bodisi z morske bodisi s kopenske strani. Mirno lahko zapišete: avtomobili v Luki Koper bodo plavali. Če bomo takrat sploh še uporabljali avtomobile, seveda.”
> S tem, ko hoče koristiti svojemu razvoju, Luka torej škoduje tako sebi kakor okoliški naravi?
“Luka je kot last države v špici nacionalnega interesa. S sedanjim prostorskim načrtom nisem natančno seznanjen, saj k pripravi niso povabili tistih, ki smo imeli največ kritičnih pripomb na sedanji vodni režim. Izvedel pa sem, da se ni nič spremenilo. Predvidena ni nobena možnost, da bi reko sprostili. Nujno ji je treba vrniti ustje! Če ji ga ne bomo, si ga bo vzela nazaj sama. A gospodarski načrti žal ne segajo tako daleč. Zanima jih le kratkoročni dobiček.”
> Je z Dragonjo kaj bolje?
“V svojem ravninskem predelu je bila uravnana dokaj pozno, šele po drugi svetovni vojni, če izvzamemo solinski del. Podjetje za urejanje hudournikov (PUH) je na reki in njenih pritokih zgradilo - ne boste verjeli - več kot šeststo vodnogospodarskih naprav: razne zajezitve, zidove in tako naprej. Celo na slapovih. Grozljivo! Reka, dolga komaj trideset kilometrov, ne prenese toliko zajezb, ki naj bi preprečevale naval hudourniških voda. Ker denarja za vzdrževanje zajezb po osamosvojitvi ni bilo več, saj so ukinili tako imenovani vodni dinar, sistem danes najbrž ne učinkuje več. Tudi sam na terenu vidim, da je voda marsikje ubrala svoja pota. Svojčas so reko uravnavale le mlinščice, obtoki, ki so jih zgradili za potrebe mlinov, a ti niso vplivali na samo okoljsko vlogo reke. Dragonje ni kaj prehudo prizadela niti vodnogospodarska ihta po drugi svetovni vojni. Do večjih sprememb je prišlo zaradi opustitve kmetovanja v dolini in na bregovih. Tamkajšnja pokrajina je bila pred petdesetimi leti, če govorimo o gornjem teku od Škrlin naprej, precej drugačna, močno kultivirana, polna teras, na katerih so kmetovali. Danes je vse opuščeno, gozd se je vrnil na nekdaj skrčena območja, tik do reke, ki zato ni več tako vodnata kot nekdaj, saj ogromno vode ostane. S potisočerjeno močjo jo načrpa gozd. Dragonja zato redko pokaže svoj zmajski obraz, ki ga nosi že v imenu.”
> Ga bo kdaj pokazala še izraziteje, kakor ga je ob zadnjih poplavah?
“Mislim, da ni več tako nevarna kakor včasih. Iz solinske kronike vemo, da je večkrat prišlo do hujših poplav, takih, zaradi katerih so bili v solinah ob celotno letino. Je pa obenem res, da je Dragonja problematična zlasti v spodnjem ravninskem teku, kjer je uravnana, utesnjena, brez naravnih izlivnih predelov oziroma umetnih zadrževalnikov.”
> Ste še solinarski “prostovoljni naravovarstveni nadzornik”?
“Sem, a mojih besed tam ne poslušajo kaj preveč. Svoje poglede na soline sem sicer podrobno opisal v knjigah Sečoveljske soline (2004) in Popotovanje od Ankarana do Pirana (2006). Mislim, da bi v solinah morali večji poudarek dati ravno ustju Dragonje. Spregledano je, njegov pomen zanemarjen, ne znajo ga uravnotežiti s kulturno dediščino. Na opuščenih solinah na Fontaniggiah bi morali reki dopustiti, da po svoje uravnava peščine, drugače pa je seveda na še dejavnih solinah, na Leri. Zelo narobe je tudi, da je solinarski muzej zgrajen na solinah. Ne sodi tja, v drugotno divjino. Treba se je odločiti: je ta prostor kulturni ali naravni? Da ne bo pomote: vedno pravim, da je človekova vloga kultiviranje narave. Nikoli nisem rekel ali napisal, da mora človek ostati divjak. Ampak določenih reči preprosto ne bi smeli početi, to naj bi nam zagotavljalo ravno zavedanje svoje vloge v naravi.
> Govorite o naravi, jo zagovarjate in opisujete, kritizirate arogantnost človeštva, pa vendar se pri pisanju o naravi niti sami ne morete ogniti vam tako zoprni antropocentričnosti.
“Ogniti se ne morem svojemu pogledu, seveda, zato pa sem knjigo naslovil Narava, kot jo vidi narava in ne Narava, kot se vidi narava. Ne vem, kako se vidi narava, ne morem gledati z njenimi očmi. Imam se za njenega advokata , zato jo zagovarjam, ne pa varujem.
> Pravite, da imate kot zagovornik narave danes več somišljenikov kakor pred dvajsetimi leti. Kako pa kaže sodelovanju s politiko in gospodarstvom?
“Vrata, na katera trkajo moje besede, se še zmeraj niso odprla. Ne trdim, da so vsega krivi gospodarstveniki in politiki, v strašanski zablodi so tudi sami naravovarstveniki, recimo pri pregonu tujerodnih rastlin in živali, česar nikakor ne morem podpirati. Biologi trdijo, da bo zaradi priseljenih, tujerodnih, invazivnih vrst, kakor jim pravijo, prišlo do katastrofe. Sam pa sem prepričan, da se te reči dogajajo, ker je v naravi še dovolj prostora in ker živali in rastline najdejo neizkoriščene okoljske niše. Toda večina biologov tega ni sposobna doumeti in v en glas zatrjujejo, da so domorodne rastlinske in živalske vrste ogrožene, za kar pa ni nobenega dokaza. Seveda je na posameznih področjih nekdaj raslo kaj, česar zdaj trenutno tam ni več, a v naravi nenehno prihaja do sprememb. Varstvo narave mi ni blizu, ker je konservatorska dejavnost: ohranjajmo, ohranjajmo, ohranjajmo! Prepričan sem, da v naravi ničesar ni treba ohranjati, ampak da je treba omogočati spremembe. Zagotavljanje naravnega ravnovesja je dinamičen proces, ne pa nekaj statičnega.”
> Pišete tudi, da se je morska gladina nenehno dvigovala in spuščala, zatorej ob taljenju tako imenovanega večnega ledu ni treba zganjati panike. Niste katastrofist.
“Seveda ne. Nasprotno - nisem le eko-dvomljivec, ampak celo optimist. Pred leti sem napisal, da se veselim podnebnih sprememb, a to nobenega novinarja ni zbodlo, da bi me vprašal za natančnejše pojasnilo. Neprestano pa intervjuvajo tuje okoljske strokovnjake in aktiviste, ki k nam pridejo odpredavat svoje. Berem, pa vidim, da ne povedo nič svojega, nič bistvenega. Nimajo idej. Najlaže je nasprotovati. Jaz pravim: nasprotuj, če imaš argumente! Če imaš proti-zamisel. Jaz jo imam. Če jo zelo poenostavim, bi jo po primorsko zgostil v: pustimo stat! Naravo pustimo naravi. Ni treba biti kdove kako pameten, le dojeti moraš reči. Zgodovina zemlje se ne pokriva z zgodovino človeka.”
> Se ne bojite, da vaš nekatastrofizem daje le dodatnega vetra v jadra gospodarstvu?
“Ne, vetra mu v jadra daje eko-panika, umetno ustvarjena, da bi gospodarstvo dobilo nov zagon. Kmalu bomo ugotovili, da je že večina gospodarstva 'eko'. Skoraj vsakdo se že hvali, da prideluje ekološko, pa naj na tem kaj bo ali ne. Maslo iz Pomurja, kjer je zemlja najbolj kemijsko obdelovana, je nenadoma postalo 'maslo iz neokrnjene narave'. Ogromno denarja se vlaga v tehnologijo, tudi v regulacijo vremena, kar je seveda izjemno nevarno, a je to nemogoče ustaviti. Poskusi vplivanja na podnebje so se začeli med drugo svetovno vojno, z njimi pa je povezan razvoj fizikalnih, kemijskih, elektronskih in kdove kakšnih tehnologij še. Podnebje je še tisto zadnje, česar ne zmoremo urejati. Upam, da ga tudi nikoli ne bomo.”
> Kaj pa politika in okolje? V Sloveniji danes ni močne zelene, ekološke stranke. Vam je žal ali ne?
“Nikoli nisem bil član nobene stranke, ne zelene ne drugačne. In ne, ni mi žal, da nimamo močne okoljske stranke. Kar smo imeli, je bilo bolj ali manj trobljenje v isti rog. Nobenih pravih idej ni bilo, ničesar novega niso ponudile, šlo je le za modno nasprotovanje. Zeleni napev se je sčasoma seveda porazgubil, vase so ga posrkale druge stranke. Po mojem prepričanju je smiselno le ultra zeleno nasprotovanje, ki pa naj ne bo namenjeno samemu sebi. Četudi se zavedam, da radikalne ideje nikoli ne morejo biti popularne, so mi veliko bliže kakor pa teze naših mladih biologov. Ti v dnevnem časopisju objavljajo srhljivo privlačne članke o jutrišnjem koncu sveta, do katerega naj bi prišlo, ker nas bodo zadušile rastline ali kaj vem kaj. Popoln nesmisel! Vsaka vrsta se razširi toliko, kolikor ji dovoli okolje, poleg tega pa imajo vse vgrajen svoj maksimum, po katerem se razvoj obrne. Nič ne traja večno. No, je pa tudi mogoče, da bo človeštvo prisiljeno zapustiti ta planet. Kar bi bilo še najboljše.”
ANDRAŽ GOMBAČ
