Barva njegove polti

Tudi pri izvolitvi Petra Bossmana za piranskega župana mnogi analitiki poskušajo ugotoviti, ali so Pirančani zanj glasovali zato (ali tudi zato), ker je temne polti. In seveda tudi v tem primeru so lahko poenostavljene ugotovitve skrajno sporne.

Lahko rečemo, da so Američani, ali vsaj večina Američanov, za Obamo glasovali zaradi njegovih osebnih vrlin in ne zaradi barve njegove kože. Prav tako bi lahko odgovorili, da je večina Pirančanov za Bossmana glasovala zato, ker so presodili, da bo dober župan in ne zato, ker je temne polti.

Vendar pa - Američani ne bi bili Američani, če ne bi poskušali ugotoviti tudi to, ali bi Obamo izvolili za predsednika tudi v primeru, če bi bil belec. Skratka, hočejo vedeti, ali bi za predsednika izbrali belega Obamo. In kaj so ugotovili? Hja, da bi bil beli Obama prav povprečen politik in da njegov Yes, we can ne bi zvenel tako zelo presunljivo in udarno, če ne bi bil temne polti. Saj je menda prav magična mešanica barve polti, njegove osebne zgodovine in človeških vrlin ustvarila Obamo predsednika. Ni kaj, Baracka Obame nikakor ne moremo iztrgati iz konteksta ameriške družbe in njene zgodovine. Večstoletni boj temnopoltih Američanov (pravzaprav vseh svobodoljubnih Američanov) za enakopravnost je zaznamoval ameriško družbo bolj, kot si upamo priznati.

Z izvolitvijo prvega temnopoltega ameriškega predsednika pa ta boj še zdaleč ni dobljen. To lahko razberemo tudi iz stalnih poskusov republikanske desnice, da bi sedanjega predsednika prikazala kot nesposobneža, kot nekoga, ki se ni sposoben učinkovito spoprijeti s finančno krizo. O barvi njegove polti sicer skoraj nikoli ne govorijo, to bi bilo vsaj politično nekorektno, toda nekje v ozadju neslišno rije prastari črv rasizma. Če belcu spodleti, je to ali zato, ker nima sreče, ali zato, ker problemom kot strokovnjak ni bil kos. Če spodleti črncu, pa je to zato, ker je črnec in je zato manj sposoben, manj inteligenten. V tem smislu Barack Obama ni običajen ameriški predsednik, tako kot njegov predhodnik George Bush ali pa, denimo, Bill Clinton. Še vedno se ga drži prekletstvo rasne diskriminacije.

Tudi zaradi tako zelo različnih družbenih okoliščin v ZDA in pri nas se zdi kar nekam neustrezno vzporejanje Obame in Bossmana. Medijsko je sicer zelo privlačno, a je brez globljih temeljev. Neustrezno je, ker se ju prav zaradi tega vzporejanja na koncu vendarle reducira na barvo polti, čemur pa se oba povsem upravičeno tako zelo upirata in poudarjata, naj ljudje v njiju vidijo le človeka, naj ju torej javnost ocenjujejo samo po njuni sposobnosti reševati probleme. Razumljivo, izpostavljanje barve kože je lahko izjemno nevarna reč, še zlasti v družbi, kjer predsodki do vsakršnih drugačnosti ždijo tik pod tanko površino uradno razglašene strpnosti in multikulturnosti. Barack Obama prav zato noče izstopati kot predsednik, ki bi se zaradi barve svoje polti zavzemal za temnopolte Američane, saj bi to obudilo stare delitve. Noče biti predsednik Afroameričanov, temveč predsednik vseh državljanov ZDA. Župan Bossman pa je Pirančan in slovenski državljan. Konec.

Slovenija nima zgodovine, primerljive z ZDA. Nikoli nismo bili sužnjelastniški narod, kvečjemu smo bili sami kot narod zasužnjeni in tlačeni. Zato v našem nacionalnem značaju pride včasih do izraza sočutje do zapostavljenih, čeravno je te solidarnosti po osamosvojitve vse manj. Slovenci sicer imamo svoje Afričane, vendar jih je le peščica in nikakor ne opredeljujejo našega odnosa do temnopoltih, ne v pozitivnem ne v negativnem smislu.

Imamo pa svoje mite o krvoločnih Turkih, ki so ropali in požigali po naši deželici. In imamo Bosance, svoje južnjake, ki jih lahko upravičeno imamo za “slovenske črnce”. Z njimi včasih zares ravnamo kot s sužnji. Opravljajo najtežja dela, taka, ki jih Slovenci ne bi nikoli, a za svoje delo velikokrat ne dobijo niti ficka. Oblasti jih v zahvalo preženejo kar čez mejo.

V slovenskem ali v istrskem prostoru ima zato govorjenje o strpnosti drugačne dimenzije kot v ZDA. Za strpne bi se lahko imeli, če bi za župana ali županjo izvolili priseljenca z območja nekdanje Jugoslavije. Res je, drži tudi to: med sedanjimi župani in politiki v parlamentu in vladi imamo kar nekaj politikov, katerih priimki se končujejo na ić, vendar so to otroci priseljencev, druga ali tretja generacije priseljencev. Ti so že dobro integrirani, asimilirani, prilagojeni, skoraj nevidni. Resnični problem so novi priseljenci. Ti so diskriminirani.

V slovenski Istri bi se odprtost družbe pokazala tudi v odnosu do italijanske manjšine. Denimo, če bi za župana izvolili Italijana, pripadnika italijanske skupnosti, če bi zanj glasovali tudi Slovenci in bi izvolitev sprožila val navdušenja in odobravanja. Tedaj bi lahko trdili, da smo premagali del predsodkov do ljudi, s katerimi skupaj živimo že desetletja, a z njimi v resnici ravnamo kot s tujci, čeprav so v nekaterih primerih bolj domačini kot mi sami.

Problem je torej večplasten. Izvolitev Petra Bossmana za piranskega župana je lahko tudi pokazatelj odprtosti enega dela naše družbe, vendar je to le prvi izpit naše državljanske zrelosti.

ROBERT ŠKRLJ