Bertolucci ob 70. rojstnemu dnevu snuje tudi 3D film

RIM>Bernardo Bertolucci, ki ima od leta 2008 tudi zvezdo na hollywoodskem Pločniku slavnih, je v svet filma vstopil kot 20-letni mladenič iz Parme. V svet sedme umetnosti ga je pospremil oče, pesnik Attilio Bertolucci (1911-2000), ki je pomagal tudi pri izdaji prvega romana Piera Paola PasolinijaRagazzi di vita (Fantje s ceste) (1954).

Pasolini je kasneje pesnikovemu sinu povrnil uslugo, leta 1961 je Bertolucci asistiral pri filmu Berač. Leto zatem mu je Pasolini za prvenec Botra smrt pomagal napisati scenarij. Leta 1962 je Bertolucci objavil še nagrajeno pesniško zbirko In cerca del mistero (V iskanju skrivnosti).

Sodeloval tudi z Leonejem

Bertoluccijev film o mladeniču, ki se zaljubi v svojo teto, z naslovom Pred revolucijo, je njegov prvi film, ki je leta 1964 pritegnil pozornost javnosti. V 60. letih je med drugim posnel še eksperimentalni film Partner (1968), navdahnjen z Dostojevskim, ter sodeloval pri zasnovi zgodbe za špageti vestern Sergia LeonejaBilo je nekoč na Divjem zahodu (1968).

V 70. letih mednarodni sloves

V 70. letih je Bertolucci požel mednarodni uspeh pri občinstvu in kritiki. Kot piše Morando Morandini v The Oxford History of World Cinema (1996), je režiser v tem obdobju vpeljal značilne poteze svoje avtorske poetike: difuzno osvetljavo, tople barve ter počasen in sproščen tempo dogajanja, ki ga prekinjajo prizori z nasilno intenzivnostjo.

Fokus na italijanski fašizem

V trilogiji, ki se razteza v 70. leta, je odprl temo italijanskega fašizma. Po besedah Zdenka Vrdlovca (Filmskega leksikona, 1999) so ga v njej zanimali mentalni mehanizmi fašizma. V Pajkovi strategiji (1969) mladenič v iskanju mitične podobe mrtvega očeta, antifašističnega junaka, odkrije, da je bil ta v resnici izdajalec. Mladenič v Konformistu (1970), posnetem po istoimenskem romanu rojaka Alberta Moravie, postane fašist, da bi se rešil travme, ker je ubil homoseksualca. V Dvajsetem stoletju (1976) pa Bertolucci z usodo veleposestniške in kmečke družine problematizira vzpon italijanskega fašizma.

Prelomnica - Zadnji Tango v Parizu

Status mednarodno priznanega režiserja si je utrdil leta 1972 z Zadnjim tangom v Parizu. V njem sta zaigrala Marlon Brando kot Američan v Parizu in Maria Schneider kot mlada Francozinja. K seksualno podkrepljenemu motivu Američana v Parizu se je Bertolucci vrnil še v filmu Sanjači (2003).

Melodrami Luna (1979), kjer se je osredotočil na incestni odnos med materjo in sinom, so leta 1981 sledili La tragedia di un uomo ridicolo (Tragedija smešnega človeka), zgodba, pripovedovana s stališča očeta, v kateri je premišljeval o stanju Italije v preteklem desetletju, ter zgodovinski spektakel in kostumska drama Zadnji kitajski cesar (1987). Film je bil nagrajen z devetimi oskarji. Bertolucci je prejel dva, za režijo in prirejeni scenarij.

V 90. letih so na filmska platna prišli Čaj v Sahari (1990), zasnovan po romanu Paula Bowlesa, Mali Buda (1993), Plešem sama (1996) ter Oblegani (1998).

STA