Bes, ki je naraščal kot plima

Pa vendar. Zgodilo se je v Italiji. Mlad Poljak, ki živi v Italiji in se občasno ukvarja z boksom (novinarji niso razkrili, od česa živi - od boksa, od zidarskih opravil, tihotapstva?) se je sprl z dekletom. Kdo ve, zakaj sta se sprla? Verjetno zaradi kakšnega banalnega vzroka, mogoče je punca zagrozila, da ga bo pustila, ker z njo ni bil dovolj prijazen, ali pač zato, ker se je slabo počutila, ker je bila nezadovoljna z življenjem, ki ga je živela. Mogoče je bil mladi Poljak z njo grob, ji kaj očital, tako kot se dogaja vsem zaljubljencem. Zaljubljencem? No, recimo zaljubljencem.

Ne vemo natančno, zakaj je mladi Poljak, ki je živel v Italiji in se občasno ukvarjal z boksom, nenadoma ponorel. Verjetno tega ne bomo nikoli izvedeli, verjetno tudi mladenič tega natančno ne ve. Mogoče je preveč srknil kaj močnega in opojnega, ali pa si je iz stiske pomagal s tabletko, takšno, ki naj bi odgnala skrbi. A mu ni nič pomagalo. Mogoče sploh ni hotel, da bi mu karkoli pomagalo. Verjetno je v njem zavrelo. Mu zašumelo v glavi, se mu pred očmi zameglilo. Verjetno je stisnil pesti, začel z njimi udarjati po vsem, kar mu je prišlo pod roke. A ni bilo dovolj. Pritisk v njem je naraščal. Do neznosnosti, do bolečine.

Odvihral je po stopnicah. Bil je kot furija. Kot plaz. Plaz besa in slepote. Privihral je na ulico. Zaslepljen od bolečine, od nemočnega besa. Ne vemo, če je sploh kaj videl. Sence mimoidočih. Obraze, ki so valovali kot pustne spake. Mogoče je v Filipinki, ki mu je prav tedaj, prav v tistem trenutku prekrižala pot, videl obraz dekleta, ki mu je grozila z ločitvijo, mogoče ni videl ničesar. Ali pa je videl preveč. Filipinka, priseljenka, kot je bil priseljenec Poljak, je menda šla na delo. Na kdo ve kakšno delo. A kaj vendar počnejo v Evropi priseljenci? Čistijo, pomivajo, pazijo na otroke domačinov, opravljajo dela služabnikov. Pri sestri je pustila otroka, da bi lahko šla delat, da bi si zaslužila za preživetje, da bi otrokom dala dodatno možnost v civilizirani in bogati Italiji. Zato se je tudi priselila v Evropo. V upanju na boljšo prihodnost otrok. A je nekega vročega poletnega dne na vročem asfaltu naletela na mladega Poljaka. Slepega od besa, razočaranega od nesrečne ljubezni. Razrvanega od kdo ve česa.

Mladenič je zagrabil za torbo, jo potegnil k sebi, desnico stisnil v pest - in zamahnil. Kot da bi bil v ringu pod vročimi reflektorji arene. Udarjal je, kot da bi imel pred sabo drugega boksarja, tekmeca v ringu. Mogoče ga je tedaj ogrožal svet, ki ga je obdajal. Mogoče pa ni ničesar videl. Samo bes, ki je naraščal kot plima, mu v divjem valovanju preplavljal telo. Mladenič je tolkel, udarjal po obrazu mlade Filipinke. Udarjal tudi potem, ko je omahnila na tla in z glavo težko udarila ob pločnik, tudi potem, ko je njeno zlomljeno telo postalo del mrtvega pločnika. Sklonil se je nadnjo in udarjal. Udarjal, dokler ni skozi okrvavljene členke pogledala rožnata kost. Udarjal je v krvavo kašo dekletovega obraza. Globlje in globlje. A bes ni hotel iz njega. Ni mu ga uspelo izgnati. Držal se ga je in naraščal. Mladenič je udarjal tudi potem, ko so ga na silo vlekli proti policijskemu vozilu. Udarjal in brcal je, rjovel. Nemočno rjovel proti nebu. Razsul bi svet. Razsul ta krivični svet, ki ga je zapiral v ječo brezizhodnosti.

Na tleh je v krvi ležala Filipinka. Pogreznjena v veliko, neskončno tišino. Obdana z brezbrižnostjo poletnega dne sredi dopustniškega mesta. Ljudje so odhajali. Krvava predstava je bila zanje končana. Prišli so novinarji, prišle so kamere, ampak šele potem, ko so telo priseljenke pokrili s črno najlonsko vrečo. Začela se je velika medijska predstava.

Pravijo, da je imel mladi Poljak probleme s svojo duševnostjo. Da je bil depresiven, vendar nikoli agresiven. Ukvarjal se je z boksom, vendar ni bil agresiven. Mogoče je bil neprišteven, mogoče pod vplivom kakšne droge. Mogoče mu bo sodišče zaradi tega odredilo zdravljenje v kakšni psihiatrični bolnišnici. Mogočne bo mladenič za vedno izginil v blodnjah svoje ranjene podzavesti. Mogoče pa bo že čez dve, tri leta na prostosti. Mogoče ...

Verjetno ne bomo nikoli izvedeli, kaj se je zgodilo tistega vročega poletnega dne na ulici pred vhodom številka 11. Ali pa je bila številka 12? Zakaj je mlada Filipinka prav tedaj, v tistem trenutku šla tam mimo? In zakaj je prav tedaj, v tistem hipu na ulico kot podivjana furija pritekel mladi Poljak? Kaj se je zgodilo? Zakaj? Ali ima vse to sploh kakšen smisel?

Dogodek bo bledel v sodnih analih, v sebi ga bo kot temno gmoto nosil Poljak, kot občutek izgube in življenjske izigranosti pa otroci in mož nesrečne Filipinke. Ampak zakaj?

ROBERT ŠKRLJ