Besede dajo ritem, ritem melodijo …

>V uvodu najinega pogovora ne moreva mimo začetkov vaše glasbene poti. Z besedili pesmi, ki so bile najbolj prepoznavne pred dobrim desetletjem ste marsikoga “podkurili”. Del javnosti pa je vaše ustvarjanje podpiral, meneč, da si pač upate.

“Kritike na moje delo so bile takrat res razpete od zelo dobrih in pohvalnih pa do popolne graje. Nekateri so bili enostavno zgroženi zaradi samega načina izražanja. Vsebinsko pa se je javnost po večini kar strinjala s sporočilom moje glasbe. Samo za osvežitev spomina: v letih 94 in 95 sem namreč popolnoma popljuval takratno glasbeno sceno. In ker si ne prej ne kasneje noben avtor ni privoščil česa takšnega, je bila stvar zelo zelo odmevna.”

>Po tem, ko ste v besedilih svojih pesmi obdelali slovensko glasbeno srenjo, pa o Alienu ni bilo več veliko slišati. Kot bi zaključil glasbeno kariero. Kaj ste počeli teh 15 let?

“Sam nimam občutka, da bi kadarkoli kam odšel ali kaj zapustil. Slovenija je enostavno tako majhna, da jo v nekaj tednih s koncerti prekrižaš po dolgem in počez. In potem se lahko hitro začneš samo ponavljati ali pa na hitro narediš novo ploščo. Ko sem izdal prvo ploščo, sem imel 21 let. Čez pet let je sledila izdaja druge plošče in potem kasneje sem izdal še dve zgoščenki, ki sta bili stilsko zastavljeni popolnoma drugače in povsem nekomercialno. Saj tudi prvi album ni bil komercialno naravnan, kot so na primer izdaje večine glasbenih albumov. Zadnji, četrti, album pa sem takrat že izdal pod imenom Dalaj. Naslovil sem ga D´rap. Po izidu tega albuma sem se preselil v Indijo, ker v Sloveniji zame tisti čas poslovno ni bilo prave perspektive. Tudi takratna situacija in dogajanje me nista kaj veliko motivirala za delo. Enostavno se je tukaj v Sloveniji zame vse skupaj zaustavilo, zablokiralo.”

>Koliko časa ste preživeli v tujini?

“Z Mirando, mojo ženo, sva se na jugovzhod Indije, v mesto Auroville, preselila januarja 2006. Auroville je mednarodno mesto, ki ima tendenco biti vzor sobivanja z naravo, ekologijo, pridobivanjem naravnih energetskih virov in podobno. Življenje v tem mestu nama je zelo ustrezalo in prepričana sva bila, da je to najin novi dom, ki ga več ne bova zapustila. Seveda sva se vseskozi vračala v Slovenijo. Predlani decembra, v meditaciji, medtem ko sem slikal, so me misli popeljale v Slovenijo. In notranji glas me je spomnil, da se bliža 10. obletnica izdaje prve in 5. obletnica izdaje druge zgoščenke. Še sam nisem bil prepričan, ali naj se vrnem na sceno ali ne. In potem je vse skupaj pripeljalo do lanskoletne praznične rojstnodnevne in nadvse uspešne turneje. Sprva smo načrtovali samo koncert v Križankah. Nato smo dvakrat razprodali Kino Šiška, sicer pa smo pred tem nastopili tudi na Štuku v Mariboru. Prav tam se je nekako tudi začel ta moj come back na sceno. Ponudb s strani koncertnih organizatorjev je bilo naenkrat veliko in tako smo lani oktobra ter novembra odigrali kar enajst koncertov. Decembra smo se začeli dogovarjati za datume koncertov za to leto. In evo … Delamo. Potem je konec lanskega leta sledil še tisti zmagoviti gol proti Rusiji. Nastala je nova pesem, ki pa je obenem tudi povezava z mojim imenom. Pesem je naslovljena Slovenija dala je gol, moje ime in priimek pa sta Dalaj Eegol.”

>Ali uspešna lanskoletna turneja pomeni nov začetek? Novo ustvarjanje, nov album …?

“Recimo, da so koncerti, ki jih imam trenutno po Sloveniji, nadaljevanje lanskoletne uspešne turneje. Res pa je nogometni trenutek pripeljal do nove pesmi, saj sem našel odlično priložnost za besedno igro s svojim imenom in priimkom. Čez zimo sem v Indiji ustvaril besedilo in glasbo. Vokal sem posnel v studiu Petra Penka v Ljubljani. Pripravljen pa imam tudi demo posnetek za pesem Slovenci rabijo Cirkus. Pesem govori o dveh slovenskih predsednikih. O imenih konkretno ne govorim. Pač pa predsednika primerjam z direktorjem v podjetju, kar pomeni, da tisti, ki je na vrhu, poskrbi zase, za druge pa vemo, koliko ostane. Demo za to pesem sem pripravil že lani na željo prijatelja za nek skate board film. Ker pesem nato v filmu ni bila predvajana, jo imam še vedno na zalogi in jo v kratkem nameravam dokončno zvokovno dodelati.

Kar se tiče albuma, pa zaenkrat v tej smeri ni nekih resnih načrtov zaradi previsokih stroškov. Zgoščenk skoraj nihče več ne kupuje in to pomeni minus v žepu. Tudi izdaja v samozaložbi se ne izplača. Edina varianta je, da se najdejo sponzorji, ki pokrijejo izdajo zgoščenke. Potem bi še nekako šlo. Sam sem se odločil, da bom pesmi izdajal posamezno. Ko se jih bo nabralo več ... pa sledi mogoče plošča. Zaenkrat imam samo besedila, glasbe še ne. Glasba je za zdaj samo še v moji glavi. Sam namreč ustvarjamo tako, da najprej napišem besedilo. Besede dajo ritem, ritem melodijo.”

>Ko že govoriva o tekstih - vas mika izdaja kakšne pesmarice?

“Ne, ni šans. Se ne izplača. Je še slabše kot z izdajo CD-jev.”

>Pa sicer besedila vaših pesmi? Bodo besede ostale neizprosne?

“Tisti najbolj jezni trenutek sem sam s sabo in z okoljem že razčistil. Mislim, da je k temu veliko pripomogel tudi ta umik v Indijo. Imel sem neizmerno srečo, da sem celo dvakrat osebno srečal Dalajlamo. V sebi imam ambicije, da sem dober človek in v bistvu lažje živim na način, da nisem jezen na druge.”

>Kaj to pomeni? Imam pred seboj soft varianto Aliena?

“Sploh ne. Alien je tatu na moji nogi. Jaz sem Dalaj Eegol. Tistega Aliena sem v nekem trenutku pokopal in začel popolnoma na novo. Menim, da mi je ta notranja transformacija prinesla res pozitivno energijo. Kot Alien bi z lahkoto zabredel med droge. Te stvari so zelo dostopne, imel sem vse možnosti, da pristanem na kokainu in žuram po diskotekah. Ampak povem vam, da je težje biti dober človek kot pa negativec. Žuranje je najlažja stvar na svetu. Težko pa je kaj ustvariti. Vsi smo polni idej. Umetnost in ustvarjalnost pa je te ideje prizemljiti in udejanjiti.”

>Kdo je ekipa, s katero sodelujete? Kdo ste Alien & band?

“Zasedba moje spremljevalne skupine je res enkratna. Bobnar je Roman Ratej, za katerega lahko povem, da je živel v Los Angelesu in igral v spremljevalni skupini ruskih pevk, ki nastopata pod imenom Tatu. Po vrnitvi v Slovenijo je sodeloval s skupino Billys, trenutno pa igra v moji zasedbi in v spremljevalni skupini Samuela Lucasa. Na basu igra Luka Ličen, kitarist pa je Jan Jarni, ki prihaja iz Kočevja. Jaka Hawlina je na trobenti in na ta račun je tudi nekaj heca, saj sem saksofonista v zasedbi zamenjal s trobentačem. Na tolkalih je Rok Škarabot, ki sicer nastopa tudi s skupino King-ston in raperjem Zlatkom, igral pa je tudi z Muratom&Joseom ter Neisho. Prepričan sem, da imam za sabo zelo kakovosten band in srečen sem, da igrajo z mano.”

>V Indiji ste se začeli ukvarjati tudi s slikarstvom.

“Res je. Moje slike si lahko ogledate na spletni strani www.dalaj.com, sicer pa imam trenutno razstavo v brežiškem mladinskem centru. Znano pa je tudi, da sva z Mirando objavila veliko ilustrirano otroško slikanico Mala morska deklica in njen delfin. V slikanici je mojih dvanajst originalnih slik. Ker imam sam zelo počasen stil slikanja, je bilo tudi s tega stališča ugodneje živeti v Indiji, ker tam čas teče enostavno počasneje. Pa še življenje je cenejše kot v Sloveniji. Ampak danes rečem: Rad imam Slovenijo.”

Mojca Zemljarič

Jan Beguš