Bistričan Roman Koprivc o svojem zadnjem, najdaljšem ultramaratonu

ILIRSKA BISTRICA>100 km del Passatore ni bil v letošnjem načrtu, vsaj ne do maratona v Russiju. Ob prijavi za Maratone del Lamone sem opazil prijavo za Triticco di Romagna (Triptih Romagne), v katero sodijo še 50 km di Romagna in omenjenih 100 km delPassatore. Odkljukal sem prijavo, češ nikdar se ne ve, je bilo pa že skoraj gotovo, da se bom pripravil tudi za to tekmo.

Skorajda se še ni zgodilo, da se tekme, ki je bila načrtovana, ne bi udeležil. Številni maratoni, ki sem jih odtekel z Željkom Brljakom (v soboto bo na podbrškem SP v gorskem maratonu tekel za ekipo PN), Igorjem Steglom in Tadejem Zajcem ter drugim, so bili dobri treningi za to preizkušnjo. Za skupni Triticco sta dva odpadla, Igor zaradi svojih mornarsko-dopustniških obveznosti, Željko pa se je odločil za 24 ur teka v Grosupljem, tako da sva ostala sama z Tadejem. Tadej je predlagal, da v Faenzo odideva v petek in potem nadaljujeva po programu.

Odločitev se je izkazala za pravilno. Iz tovornjaka mi je prijazna Tatiana snela startno številko, čeprav naj bi se številk ne dalo več dvigniti; Tadejeva je bila tik pred vkrcanjem, poravnala sva vse obveznosti, pri tem malenkost privarčevala - in ostalo nama je časa za ogled Faenze, pasta party in počitek v pripravljeni telovadnici.

Ponavadi prvo noč v tujem kraju ne spim kaj prida, tako da sem bil s tistimi nekaj uricami kar zadovoljen. Ob zori sem opravil vse potrebno za tek, kot da bi bil start ob devetih zjutraj, ne pa ob treh popoldne. Pripravljena in opremljena sva jo z prvim avtobusom mahnila do Firenc. Vseprisotna Tatiana nam je na avtobusu zaželela srečno pot in vrnitev v Faenzo.

Vožnja do Firenc je trajala in trajala. Vseeno so nama ostale še dobre štiri ure časa za ogledovanje mesta, tako da sva se kar nahodila.

Sam se že težko pričakoval start, pa tudi Tadej je bil že nekoliko nervozen. Nikogar od Slovencev nisva opazila, vse do starta, tam pa sta se znašla dva iz skupine organizatorjev Transslovenije, z njimi paNemka Silvia Rehn, zmagovalka ene od izvedb Transslovenije

Končno. 15:00. Start. Pozdravimo se, si zaželimo srečo in vsak v svojem tempu odhitimo naprej. Skoraj do kilometra točno sem si zapomnil progo z velikega plakata. Sklenil sem se držati načrta, ki sem si ga zamislil: se vseskozi oskrbovati z svežo vodo in teči po občutku. Prvo pitje vode je bilo že na četrtem kilometru, potem sledijo pipe v parkih, okrepčevalnice in prvi lažji vzpon na Fiesole (265 m) - startali smo na 65 metrih.

Prva časovna kontrola je v Borgo san Lorenzo (195 m), od koder so že vidni hribi, prek katerih se bo treba prebiti. Začutim, da mi počasi obrača želodec. Uprlo se mi je sladko, ne upam si postreči z Enervitovim gelom, zato dve okrepčevalnici izpustim oz. vzamem samo kruh in vodo. Počasi umirjam tempo.

Malo pred 40. kilometrom se prične resnejši vzpon na Colla di Casaglia (913 m). Že prej sem se odločil, da v hrib ne bom tekel in da bom poizkušal priti na vrh kolikor toliko spočit. Zame se bo tek začel pravzaprav šele po 48 kilometrih, ko pridem na vrh.

Preračunal sem, da bom potreboval 80 minut do vrha. Predvidevanje se izkaže za še kar točno, večina v skupini okoli mene vzpon premaguje s hojo, nekaj pa jih mimo nas odbrzi s hitrostjo gamsa. Hoja mi je gre že pošteno na živce, začenjajo me boleti podplati, zato kilometer pred vrhom vzpona začnem teči.

Do vrha še gre, nato je sledi malica, kar spotoma. Nočem se preveč ustavljati, da si mi noge ne polenijo. Nato sledi približno 500 metrov hoje navzdol, nato pa grem počasi, s stopnjevanjem, naprej.

Izračunam, da sem zelo dobro na poti. Če bi do konca zdeloval po pet kilometrov v 35 minutah, bi prišel na cilj v 12 urah, uro pod skritimi željami. Poizkusil bom do 90 kilometrov, če bo še takrat šlo, se bom spustil pod 12 ur. Na roko namestim svetilko (na glavi ne trpim nobene reči) in odsevnike, gremo. Nekje pri 60 kilometrih mi na okrepčevalnici zadiši mortadela. Ne morem se premagati, vzamem nekaj rezin in grem naprej, poplaknem s kokakolo - in tako še na nekaj naslednjih postojankah. Nekje še pest rozin, vedno sveža voda. Tekači okoli mene se menjavajo, nekatere dohitim, drugi prehitevajo mene in tako kilometri minevajo.

90 kilometrov. Osvetlim uro (prej sem samo pritiskal in gledal podatek o kilometrih na krog. Ohoho, imam še več kot uro in pol časa. Ne čutim bolečin v nogah; no, malo so že težke, o žuljih niti sledu, počutim se dobro. V temi niti ne opazim rahlih vzponov in lepo nadaljujem v istem ritmu. Še vedno ne izpustim nobene postojanke. Šele na predzadnji mi uspe izvedeti izid tekme med Barcelono in ManU (pa naj kdo reče da so Italijani nogometni narod; če ne igrajo njihovi, jih ne briga za nič, večina jih misli, da je ManU eden izmed londonskih klubov).

Gremo naprej. Zamislim si, da moram v cilj priti sam, da ne ostanem brez fotografije. Čeprav so me povsod fotografirali, nisem hotel ostati skrit v gneči. Strah je odveč. Zadnjih pet kilometrov trojico v moji skupinici zgrabijo krči, ostanem sem sam. Pred mani ni dosegljivih, za mano tudi ne sopiha nihče.

Zadnji kilometer. Po že znani ulici. Prazna. Le tekači, ki so že končali, me vzpodbujajo. Noge so vse lažje, tečem kot da je to moj prvi kilometer. Vidim trg, luči, napovedovalca. Ploskajo, maham, tečem, nekdo zakriči “Bravo Roman!”. Ne vidim, kdo je to. Tečem, dvignem roke in se ne ustavim v cilju, tečem do deklet, ki mi okoli vratu obesijo medaljo.

Končano je. 11 ur, 45 minut in nekaj sekund. Skoraj ne morem verjeti. Precej, precej hitreje od pričakovanj in popolnoma brez težav. Skoraj prelahko. Po formalnostih in prevzemu vsega, kar sem zaslužil, vržem pogled na rezultate. Giorgio Calcaterra z novim rekordom proge 6:25:47 in Monica Carlin (7:45:28, 11. absolutno) sta pričakovano zmagala. Ustavim se pri 13. na lestvici: Boštjan Urankar, Slovenija, 7:53:44. Uaaaa, bravo! Nisem preverjal, je pa to eden boljših časov, ki so jih dosegli Slovenci na tem teku.

Kasneje sem malo pobrskal po zgodovini teka. Kar nekajkrat so bili hitrejši Dušan Hribernik (enkrat je bil celo drugi), Pavle Močnik, Dušan Mravlje in Damjan Žepič.

Po teku sem si dodal še nekaj kilometrov. Namesto do avtomobila sem jo, lepo otovorjen z nagradami in torbo, mahnil v nasprotno smer, naredil dober kilometer - šel sem v smeri, od koder so prihajali tekači. Navijal in vzpodbujal sem jih, kot so prej mene, ko sem jo mahal proti cilju. Po teku mi je tako uspelo narediti še dobre štiri kilometre po Faenzi. Na cilju sem pričakal Tadeja, ki mu je prav tako uspelo, kljub težavam s kolenom. Oba sva odtekla svojo najdaljšo razdaljo doslej.

Ob šestih sem si privoščil pivo, uspelo nama je dobiti dva prostora za krajši počitek, vračanje domov pa se je kar vlekla. Nato še nočna služba in ponedeljek v mirovanju.

Ko pa prideš domov in prebereš, da se eni tipi v Grosupljem tekli 200 kilometrov in več ... adijo! Vsaka čast vsem v klubu 200.

ROMAN KOPRIVC