Biti predmet

Najbolje se počutim v gozdu, v gosteh pri drevesih, kjer vse vidim jasneje, čisteje, kjer so razmerja opredeljena natančneje kakor med ljudmi.

Ne vem, tale izpoved se je kar nekako izpisala, ko sem za trenutek odložil težke misli o svetovnih tegobah in jel tuhtati o navidez nepomembnem odnosu, ki me v tej naši ubožni družbi vse prepogosto bega: odnosu med uslužbencem, najsi bo kakršen že, in njegovo stranko.

Sem mislil, da sem najhujše doživel že davno tega, ko sem na terasi gostilne ob vznožju Triglava naročil kokakolo, pa mi je natakarica postregla s fanto. “Se opravičujem, ampak naročil sem kokakolo,” sem se nerodno nasmehnil. Babnica me je ošvrknila, pihnila: “Ne, fanto si naročil!” Evo, zemlja se je nehala vrteti, med svetovnimi velesilami hipoma ni bilo nobene napetosti več, na vseh bojiščih so prekinili spopade, ostala sva le ona in jaz, kelnarica in stranka: fanta ali kokakola. Bitka je bila huda, sredi besedne morije pa sem se spomnil reka, da pametnejši popusti, sovraga nekam poslal, spil nenaročeno pijačo in pogoltnil debel cmok.

Sem mislil, da sem najhujše dal skozi.

Pa se ondan znajdem v trgovini. Izberem reči, stopim v vrsto, stojim, pridem na vrsto, trgovka že računa, jaz že listam po listnici, ko izza mene na lepem butne: “Ej, a je tebi upošteval nadure?” Sunkoma se obrnem: vprašanje je v ozračje poslala sosednja trgovka. Sodelavka, tale, ki računa meni, se namrdne: “Ma ja!” “Ma ne?!” “Ne, ni mi jih.” “Ne morem verjet. Meni jih je.” “Ja, vsem jih je, samo meni jih spet ni.” “In kaj boš?” “Me ima, da bi šla k njemu in ...” Izstrelila je rafal krepkih, gorkih, mastnih, ki jih časnik težko prebavi, medtem ko smo jih stranke v trgovini hočeš nočeš morale. Kaj bi, ukleščen med takisto zbegane sotrpine sem se nerodno smehljal, plačal in skušal v živahni dialog vriniti še droben pozdrav.

Svet se ni dosti postaral, ko obiščem banko. Uslužbenka me posede za svojo mizo, spet smo pri računanju, ko se na njena vrata sproščeno obesi - spet - sodelavka: “Ojla, veš kaj, mi poveš, kdaj greš ti jest?” “Povej ti, kdaj bi šla.” “Ma, jaz sem mislila, da bi šla čez eno uro.” “No, potem ni kaj filozofirat: če greš ti čez eno uro, jaz ne morem takrat. Grem zdaj.” “Ma kaj si ti mislila it potem?” “Saj ni važno, kaj sem mislila. Če tebi bolj paše it čez eno uro, se bom prilagodila.” “Ma saj bi se jaz prilagodila, ampak imam ...” “Ne, ne, se bom jaz prilagodila, ni problema. Da ne bojo spet govorili, kako jaz zmeraj delam, kar čem.” Mučna tišina. Spet tista pri vratih: “Jaz tega nisem nikoli rekla.” “Ti morda ne, kdo drug pa.” “Kdo?” “Saj ni važno. Eni govorijo.”

Nerodno se smehljam, zrem zdaj v tisto, zdaj v to, opazujem, kako dialog drsi mimo mene, ugotavljam, da se stapljam s predmeti naokrog, s stolom, z mizo, z vazo, zazdi se mi, da me zviška gledajo celo odrezane rože.