Blagoslovili so vojaško ladjo - pa kaj je to takega?!

Na vekov veke cvetoče spogledovanje cerkve in države ni drobnarija, ni nepomembna štorija, pa četudi se manifestira skozi takšnele, menda docela nedolžne, celo dobrodošle, dobronamerne dogodke. Dogodkiče.

Ste jih videli, našo obrambno ministrico in njene, kako ponosno so v sanktpeterburški ladjedelnici Almaz dvigovali brade, se zadovoljno hahljali ob novi, rjavkasto sijoči vojaški ladji Triglav, češ ta bo pa dolgo in uspešno plula, saj jo je naš vojaški vikar Jože Plut na pot pospremil tako z molitvijo kakor z blagoslovom. Ni hudič, da ne bi držalo!

Razum, ki vselej šepa nekje zadaj, se je tudi tokrat oglasil z rahlo zamudo. A kaj ko vlada nič kaj rada ne sliši, da s tovrstnim početjem privilegira Rimskokatoliško cerkev, slednja pa se nasrši ob očitku, da kot deklarirana glasnica miru že spet, ne prvič ne zadnjič v svoji pestri, vse prevečkrat krvavi zgodovini, dejavno sodeluje pri vojskovanju.

Ministrstvo za obrambo odkimava, češ da brez blagoslova žalibog ni šlo, saj so taki pač običaji v Rusiji. Opomnilo je tudi, da je Plut barkačo blagoslovil “v imenu vseh konfesij, ki so zastopane v okviru vikariata”.

Dobro, če smo domače ustavne zapovedi voljni kar takole podrejati lokalni tradiciji gostiteljev, potem se ne smemo čuditi, če bodo slovenski politiki nadaljevali začrtano in ob naslednjem obisku Rusije naokrog opletali s kozarčki vodke, se spotikali obse in veselo škilili v kamere, češ - kaj bi, take so tule šege in navade! In če en sam duhovnik lahko blagoslavlja “v imenu vseh konfesij”, ali bi potemtakem katoliki, muslimani, pravoslavci, protestanti in drugi svoje obrede lahko opravljali kar skupaj, družno, v eni sami dvorani, drug ob drugem? In če je vikar res blagoslovil ladjo, ki naokrog ne bo trosila smrti, marveč opravljala dobrodušne mirovniške naloge, zgolj “pomagala ljudem v stiski”, čemu je barkača opremljena s topom, z dvema mitraljezoma, s protiladijskim raketnim sistemom, protizračnimi raketami in protiraketno zaščito? Ne pozabimo, da je tudi mlajši Bush ob začetku svoje svetovne plovbe razglašal “širjenje miru”.

Pa saj to ni nič takega, doni večni refren vztrajnega žebranja. Tudi nadaljnje razvijanje duhovne oskrbe domačih represivnih organov, ki se je razcvetelo v letih prejšnje vlade, ni nič takega. Takisto je za širšo javnost menda dokaj nezanimiva nadgradnja vojaškega vikariata v vojaški ordinariat - bo to menda komaj kozmetični popravek, zgolj simbolno, četudi nujno dejanje, ki naj bi vojskujočim se katolikom - bogsigavedi zakaj - vlivalo več duhovne moči. A Rimskokatoliška cerkev in njeni glasniki vsakič znova pozabijo omeniti, da bi z vpeljavo vojaškega ordinariata posegla v naše ministrstvo, torej v državni aparat, roka druge države, Vatikana. In ne, cerkveni možje in njih prijatelji nikdar ne navajajo sedmega člena ustave: “Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno.” Zdrvijo mimo njega, ga prepustijo direktorju urada za verske skupnosti Alešu Guliču.

Slednji se je na predsinočnjih Odmevih strinjal z nasproti sedečim teologom in pravnikom Borutom Koširjem, češ da tudi vojaki potrebujejo duhovno oskrbo, a ga lepo opozoril, da duhovnega življenja nimajo le katoliki, marveč tudi pripadniki drugih veroizpovedi in celo - ja! - neverujoči.

Vprašanja, ali mora biti duhovna oskrba verujočih nujno podprta z državnim denarjem, se tega dne niso dotikali. In se ga vse manj dotikajo. Je čedalje bolj bogokletno. Da žali verska čustva, vzklikajo. Ne, prosim, nikar v svoje mešetarjenje ne vpletajte vere, duhovnosti, takih reči. Ne zlorabljajte vernikov, vojakov in drugih, češ - to je za njihovo dobro. Ni.

Priznajta, država in cerkev, da gre zgolj za pogajanje med dvema velikima podjetjema, korporacijama. Za biznis, ki je daleč od sleherne duhovnosti. Je veliko bliže - vojni.

ANDRAŽ GOMBAČ