Blog iz Johannesburga: pot navijača na stadion

Slovenska ekspedicija v Južni Afriki je še vedno pod vtisom zgodovinske prve zmage na svetovnih prvenstvih, ki jo je vknjižila v nedeljo z Alžirijo. Tako se bo mesto Polokvane, ki v slovenski podzavesti doslej ni igralo prav nobene vloge, zapisalo v slovenske leksikone, enciklopedije in športne almanahe. Polokvane je sicer v Evropi bolj znan kot Pietersburg, a mu je nova neapartheidska oblast zamenjala ime. Je izhodiščna točka za izlete v svetovno znani Krugerjev nacionalni park, sicer pa je bolj kot ne upravno središče pretežno ruralne province. Mesto ne vzbuja nobenih skomin po preživljanju prostega časa v njem oz. zadrževanju dlje, kot je potrebno. No, v globalno zgodovino je, poleg seveda prve zmage Slovenije na SP, zapisano samo še z enim dogodkom (kolikor pač jaz vem!), za katerega pa prebivalci nimajo razloga, da se bahajo z njim. Prav v bližini Pietersburga je namreč nastalo prvo koncentracijsko taborišče nasploh.

Angleži, ki na nek način držijo roko nad svetovno zgodovino, v splošnih učbenikih ta podatek spretno zamolčijo. Neizpodbitno zgodovinsko dejstvo pa je, da je pred več kot sto leti v drugi burski vojni angleška vojska več kot 4000 burskih žena in otrok internirala v bližini Pietersburga v obupnih razmerah, na bojnem polju pa s taktiko “požgane zemlje” dotolkla nasprotnika in ga premagala. Posledica te vojne je bila ustanovitev Južnoafriške unije... Toda vrnimo se k prijetnejšim stvarem - k nogometu!

Ob že znanih vuvuzelah, ki parajo predvsem evropska ušesa in povzročajo težave s komunikacijo nogometašem na igrišču, je v prvih dneh največ problemov povzročal prevoz navijačev. Doslej sem menil, da je ogled nogometne tekme prijetno opravilo, pri katerem gledalec oziroma vsa družina pozabi na vsakodnevne strese in se sprosti, a sem prišel do spoznanja, da zahteva ogled tekme svetovnega prvenstva logistične podvige, vredne angažiranja specializiranega podjetja. Pri tem pa ne upoštevam vloženega truda in denarja za nakup same vstopnice in potovanja.

Na včerajšnjo tekmo med Nizozemsko in Dansko sem se odpravil ob 10. uri, saj Fifa zahteva, da akreditirani novinarji dvignemo vstopnice 90 minut pred začetkom srečanja. Odločil sem se za javni prevoz, kar je bila nedopustna napaka. Najprej sem namesto 15 minut vožnje do zbirne postaje porabil 45 minut, saj je bila na cesti nepopisna gneča. Nato pa je bila pred vstopom na avtobusno postajo takšna vrsta, kakršne še nisem videl v življenju - približno dva kilometra dolga človeška kača se je vila po vsem študentskem kampusu, ki je v bližini. Očitno so tako nizozemski navijači (danskih je bila le peščica, vsaj na tem vstopnem mestu) kot domačini imeli podobno zamisel kot jaz. Z akreditacijo sem sicer preskočil kilometer in pol vrste, toda še vedno je bilo čakanja za 45 minut. Sledila je vožnja do veličastnega Soccer cityja, kjer pa nam šofer ni ustavil ob vhodu v medijski center (logično, saj sem bil na avtobusu navadnih gledalcev), čeprav smo šli mimo njega, temveč nas je odpeljal na tri kilometre oddaljeno parkirišče. Pa je šlo še pol ure. V akreditacijski center sem prišel nekaj minut pred tekmo, vstopnico, ki je čakala name, so seveda že oddali novinarjem z liste čakajočih. Tako sem si tekmo lahko ogledal le na TV ekranu, pot domov pa je bila skoraj podobno zamudna. Da ne bi ponovil napake, sem se odločil za medijski avtobus. Na njem res ni gneče, a vozi vsake pol ure. OK! Toda po zabasanih johanesburških ulicah je potreboval 90 minut, da je prišel v premožno naselje Sandton, kjer prenočuje večina novinarjev. Sledilo je še 15 minut čakanja na taksi in 20 minut vožnje do mojega prebivališča, za katerega velja, da je na ugodni lokaciji (!!!) za spremljanje tekem SP.

Torej: domov sem prišel v temi ob 18. uri, zanjo sem porabil osem ur in bil sem lačen. Povprečni navijač, nastanjen v Johannesburgu, je najbrž porabil še kakšno uro več.

Če v tem uživajo, pa še mastno vstopnico plačajo, kapo dol pred njimi!!