Bo ujma pljusknila ob volitve?

Reke in potoki, ki so jih nezadržno polnili izjemno dolgi in srditi nalivi, so se hudourniško in kot igraje zlivali čez bregove, podirali nasipe, poplavljali, mleli, drobili, lomili, goltali in ob izdatni pomoči zemeljskih plazov, podorov, udorov in novih, ihtavo in s strahotno silo izdolbenih, izsekanih strug odnašali vse, kar se “znašlo” na “njihovi” poti. In tega ni bilo malo: in za prenekatero družino je bilo to vse zares vse, dobesedno vse. Nepreklicno vse: ni jih malo, nesrečnikov, ki so v nekaj grozljivih in neznosno dolgih urah - to moro bodo pomnili in podoživljali do konca življenja - ostali brez zavetnega doma, imetja, prepotrebnega upanja.

In če bi si kot nekakšna novoveška Kasandra drznili reči, da se je naravi, strahotno ponižani naravi - lahkomiselno ponižuje, brezumno onečašča in zaslepljeno izziva pa jo zgolj človek, menda edino razumno bitje na vsem planetu! - zahotelo malce maščevalnega igračkanja, in če bi pribili, da je narava človeškemu rodu navsezadnje zgolj vrnila (postoterjeno, potisočerjeno) milo za drago, bi naše besede neizogibno izzvenele kot skrajno ciničen in brezsramen herostratski porog ... Toda v tej bolestno razrvani pomisli je več resnice, kot si moremo predstavljati, veliko več resnice, kot je še zmoremo prenesti na pragu malodane neubranljivega brezumja.

Človek je (ali naj bi bil) naravno bitje, toda narava sama ni nič človeškega: tuje ji je sleherno sprenevedanje, tuja ji je laž; njena svarila so nedvoumna in jasna, da bi bolj ne mogla biti. Njenih zakonov si pač ni moč razlagati na tisoč in en način: trezni in preudarni, z zavezujočimi izkušnjami obdarjeni ljudje se jim pokoravajo ali pa vsaj karseda prilagajajo, jih (straho)spoštljivo upoštevajo; od lakomnosti nepremišljeni pa jih skušajo poniglavo in uzurpatorsko samopašno izigravati na vsakem koraku. In čas, v katerem živimo, je bolj kot kdajkoli prej čas vsakršne lakomnosti in koristoljubnega preračunavanja, zaslepljenega in nenehnega hazarderskega kalkuliranja: požvižgamo se na naravo in na njena svarila, norce brijemo iz strokovnjakov, ki nas zaman skušajo odvrniti od nespametnega početja.

Domovanje si postavimo ob vznožju strmega brega, na katerem smo poprej posekali debla varujočih dreves, reko zajezimo tam, kjer je ne bi smeli, pri utrjevanju skozi ozko in strmo grapo speljane ceste škrtarimo z betonom, železom in cevmi za drenažo, pri zidavi stavb malomarno zasipavamo vodnjake, podtalni vodi, ki ob deževju vsakič naraste, onemogočamo pretok, odvodni jarki so preozki in preplitvi, nasipi na bregovih niso dovolj visoki in močni, v neočiščenih strugah pa se nabirajo tone in tone vsakršnega "zavornega" balasta, katerega poglavitna lastnost je, da nekoč - prej ali slej - popusti. Usodno popusti, eksplodira v katastrofo.

V torkovi (21. septembra 2010) izdaji dnevnika Delo sem - in polastil se me je občutek, da se bodo tla pod mano, kot prihuljena loputa, zdaj zdaj razmaknila, odprla v vrtoglavo praznino - prebral besede nekega župana: “... da upa, da bo tudi ministrstvo za okolje in prostor spoznalo, kako pomembno je zagotavljati denar za nove vodnogospodarske naložbe in za redno vzdrževanje vodotokov.” (!) Župan torej upa - tako si pač razlagam njegove besede - da bo omenjeno ministrstvo (vendarle?) spoznalo, doumelo to, kar bi moralo vedeti že od nekdaj, vendar (menda?) tega še ne ve? Pa to vedo vsaj v posameznih občinah, krajevnih skupnostih, soseskah? Opozarjajo pristojne in odgovorne, a vsakič znova naletijo na gluha ušesa ali pa dobivajo zgolj meglene obljube in izmikajoče se odgovore, ki se začno in končajo pri menda nenehnem pomanjkanju denarja? Ministrstvo vodi minister, uradnik, ki skupaj z drugimi uradniki tvori vlado, mar ne? Minister je odgovoren predsedniku vlade, ta pa narodu, ali ni tako?

A usoda sleherne lokalne oblasti (ne le vlade) naj bi vsaj posredno bila v rokah vladanih, odvisna torej od volje volivcev? Drugače vprašano: bosta razdejanje in ogromna gmotna škoda - gorja, trpljenja in stiske prizadetih ljudi pač ni moč (iz)meriti, “ovrednotiti” - vplivala na izid bližajočih se lokalnih volitev? Se bo javno mnenje v najhuje prizadetih občinah zdaj korenito zasukalo ali vsaj delno spremenilo? Bodo posamezni župani in občinski svetniki, ki vnovič kandidirajo, zdaj deležni manjšega zaupanja ali celo nenaklonjenosti? Divjanja narave resda ni moč povsem preprečiti, odvrniti, toda v mandatu ali dveh se da marsikaj urediti - denar se vedno najde, le trdne volje, da bi uresničili v predvolilni kampanji izrečene obljube, vselej primanjkuje. In ko se nad deželo zgrne huda ura, preostanejo le še požrtvovalni gasilci in policisti, prizadevni člani civilne zaščite in nesebični prostovoljci ... Ti ljudje, tega ni moč zanikati, so živo nasprotje brezdušnega uradništva, ki se “sonči” po svojih varnih in udobnih, pozimi ogrevanih in poleti hlajenih uradih; ti ljudje ne dremljejo po toplih gredah, ampak v najbolj nemogočih razmerah rešujejo in pomagajo - nemalokrat pri tem brez pomisleka tvegajo tudi lastna življenja. Ti ljudje so enostavno - ljudje.

Na nasprotje med njimi in onimi drugimi bi moral misliti sleherni volivec - zdaj, tik pred volitvami, še tolikanj bolj. Oblast - naj bo državna ali lokalna - ki ji ne gledaš pod prste in ji na moč zoprno ne dihaš za ovratnik, se prej ali slej izpridi, sanje volivcev (o lesenem železu, torej o humani oblasti, oblasti po meri slehernika) pa se izigrane razblinijo v porogu krute realnosti.

Se bomo še naprej izgovarjali zgolj na naravo, bomo zgolj naravi pripisovali izključno krivdo za vse naravne nesreče? Takšno početje je pač nadvse udobno. In ker je udobno, je nevarno, da bi bolj ne moglo biti. Je kot anestetik, katerega blažilni učinek prej ali slej mine.

Torej?

TOMO VIDIC