Bogovi so padli na glavo
Če bi kdo pred začetkom najstarejšega reprezentančnega tekmovanja na svetu stavil nekaj malega na udeležence polfinala in sredi omamne blodnje zadel, da se bodo za naslov borili Peru, Urugvaj, Paragvaj in Venezuela, bi zdaj verjetno že izbiral svoj otoček v Karibskem morju.
LA PLATA> Kje je strašna Argentina z veličastnim Messijem? Kje je velika Brazilija s Santosovo navezo Elano-Ganso-Neymar, ki je prejšnji mesec svoj klub popeljala do tretjega naslova v pokalu Libertadores? Kje je Kolumbija, potem ko je tako navdušila v prvem delu? Ni jih, pakirajo kovčke, bogovi so padli na glavo in to dobesedno ... Utihnil je romantični tango, bobni za sambo so zmrznili v argentinski zimi.
V četrtfinalu južnoameriškega prvenstva je Paragvaj po streljanju enajstmetrovk izločil Brazilijo (po rednem delu je bilo 0:0) Prvič v zgodovini je v polfinale napredovala Venezuela, ki je z 2:1 premagala Čile.
Kako je to mogoče? Začetek Cope Americe sem pospremil v brazilskem Natalu, kjer ni bilo večje evforije in celo bled remi carioc - kanarčkov z Venezuelo še ni pomenil znamenja za alarm. Brazilcev preostanek sveta preprosto ne zanima in so le škodoželjno spremljali težave Argentincev proti Boliviji in Kolumbiji. V zadnjem krogu skupinskega dela se je zdelo, da oba velikana postavljata stvari na svoje mesto. Izkazalo pa se je, da je šlo zgolj za trenutni preblisk, saj je prva tekma na izpadanje že prinesla slovo, kar se je proti Peruju nesrečno pripetilo tudi dotlej najprepričljivejši Kolumbiji.
Za Argentince je od razočaranja večja le bolečina, saj so še vedno prepričani, da premorejo najboljše igralce na svetu. Toda že Maradona jih ni znal sestaviti v pravo turnirsko reprezentanco, njegov soigralec iz Mehike 86 Sergio Batista pa le nadaljuje delo “malega zelenega.” Brazilijo je malce presekala huda zima na južni polobli, kar pa ne more biti pravi izgovor. Veliko pove že dejstvo, da doma niso niti prekinili državnega prvenstva, selektor Mano Menezes pa se je izkazal za še večjega špekulanta kot njegov predhodnik Dunga, ki je notorično bežal od klasične brazilske “jogo bonito,” lepe igre. Menezes bo našel množico opravičil - od neuigranosti do menjave generacije ter izčrpanosti Santosovih zvezdnikov, vendar pa si niti “seleçao” ne more privoščiti, da kar prečrta igralce z idejo, kot sta Kakà ali Ronaldinho (rojaki ga izgovarjajo Honalžinju), ki medtem prihaja k sebi v Flamengu, sredino igrišča pa obvladujeta fizična delavca Lucas Leiva in Ramires.
Marsikoga je neprijetno presenetilo manjše število zadetkov ter dokaj kalkulantske predstave. To je pač cena vse bolj izenačenega nogometa, v katerem en zadetek prinaša ogromen kapital. Gostitelji Argentinci bi jo najbrž bolje odnesli, če bi igrali v Buenos Airesu, vendar se je njihova zveza pač odločila, da provinci pomaga do spodobne infrastrukture. In kdo je favorit po somraku bogov? Seveda Urugvaj. Njihova “garra charrua” (mešanica gorenjske trme, nemške nepopustljivosti in dalmatinskega dišpeta) se znova kaže kot zmagovalna formula. Ob morebitni zmagi bi postali najuspešnejša ekipa Južne Amerike. Doslej so enako kot Argentina zbrali 14 naslovov. BORIS PLANINC