Bojeviti tako kot tedaj

TRST> Včeraj, prav na dan sprejetja zaščitnega zakona, sta krovni organizaciji slovenske manjšine, Slovenska kulturno gospodarska zveza (SKGZ) in Svet slovenskih organizacij (SSO) v Narodnem domu v Trstu organizirali tiskovno konferenco, nekoliko kasneje pa sta jo ponovili tudi v Ljubljani. Na njej sta predsednika obeh krovnih organizacij, Rudi Pavšič (SKGZ) in Drago Štoka (SSO) ocenila izvajanja zakona.

Mesta zunaj zakona

“V danih razmerah je ta zakon največ, kar smo lahko dobili,” je Pavšič odgovoril tistim, ki izpostavljajo predvsem njegove pomanjkljivosti. “Z njim so nas tudi zakonsko priznali, predvsem pa so priznali slovensko skupnost v Beneški Sloveniji.” To je, po Pavšičevem mnenju, največji dosežek zaščitnega zakona. Mnoge vasi v Videmski pokrajini, kjer so po vojni vsakogar, ki se je opredeljeval za Slovenca, ustrahovali in ga kaznovali, so dobile dvojezične napise, dvojezična šola v Špetru pa je postala državna.

“Poleg tega smo v teh desetih letih določili območje, na katerem se bodo izvajala določila zakona,” je še dejal predsednik SKGZ. “Težave imamo le še s Trstom, Gorico in Čedadom.” Italijanska desnica bi rada ta mesta izvzela iz območja zaščitnega zakona. Zanje trdi, da so zgolj italijanska in da zato Slovenci, ki živijo v njih, ne morejo zahtevati takih pravic, kot jih imajo, denimo, na Tržaškem krasu. “Nasprotniki zakona so strašili pred slovenizacijo Trsta - da bo mesto postalo dvojezično, da bodo Slovenci privilegirani pri iskanju državnih služb - a se nobena grožnja ni uresničila,” je dejal Pavšič.

Pravzaprav se mnoga določila zakona še ne izvajajo, zlasti na področju manjšinskega šolstva in stalnega financiranja manjšine. “Prizadevamo si, da bi pri predsedstvu italijanske vlade ustanovili manjšinsko omizje,” je dejal Pavšič. “Danes praktično nimamo stalnih stikov z italijansko vlado, odrezani smo od odločanja.” Dejal je še, da se bodo 17. februarja v Rimu srečali predstavniki italijanske in slovenske vlade. “Upam, da bodo ob tej priložnosti prižgali zeleno luč za to omizje.” Predsednik SKGZ je priznal, da so na koncu najbolj odgovorni za (ne)izvajanje zaščitnega zakona prav v manjšini sami. “Bojeviti smo, ko zahtevamo pravice, manj bojeviti pa smo tedaj, ko moramo dosežene pravice uresničevati.”

In kako naprej? Pavšič je ponovil svoje staro mnenje, da mora manjšina “določiti prioritete” in “ustanoviti strateški svet za uresničevanje pravic manjšine.” V njem naj bi bili predstavniki obeh krovnih organizacij in skupno zastopstvo manjšine. Poleg tega bi morali o zaščitnemu zakonu govoriti tudi v šolah med urami državljanske vzgoje.

Posamična borba

Predsednik SSO Drago Štoka je obnovil dolgo zgodovino boja Slovencev za zaščitni zakon. Med drugim je izpostavil tudi nekatere negativne plati zakon. “Ne obravnava nas kot narodno skupnost, temveč zgolj kot posameznike,” je dejal. “Poleg tega pa je besedilo zakona težko razumljivo, zlasti ko obravnava uporabo slovenskega jezika.” Po njegovem mnenju težko pričakujemo, da se bo vsak posebej boril za svoje pravice. Tu je vsebina zakona najšibkejša: pri osebnih pravicah, ki jih morajo Slovenci v zamejstvu izterjati od oblasti. Malo je ljudi, ki bi zahtevali dvojezično osebno izkaznico, prav tako je malo takih, ki so dosegli vrnitev slovenskega priimka.

“Če bomo enotni, bomo marsikaj dosegli,” je še dejal Štoka. “Veliko je odvisno od skupnega delovanja obeh krovnih organizacij, ki so ju nekateri poskušali razdvojiti in med seboj spreti.” Pri sodelovanju krovnih organizacij Štoka ne vidi večjih problemov, zaplete pa se lahko samo v politiki. Kot vedno.

ROBERT ŠKRLJ