Boris Pahor v Biljah: Mesta na meji in mejniki našega časa
Danes bo ob 19. uri v Ateljeju Negovana Nemca v Biljah predvečer Vilenice z Borisom Pahorjem, lanskim vileniškim književnikom v fokusu, mednarodno priznanim tržaškim pisateljem, ki ima za seboj že več kot trideset knjig in ki nosi s seboj če že ne malodane celotno zgodovino dvajsetega stoletja v malem, pa zagotovo njene najbolj markantne mejnike.
Bilje pri Novi Gorici so več kot primeren kraj za gostovanje pisatelja, ki je živel, pisal in politično deloval v Trstu, mestu, ki je bilo - tako kot primorska Gorica - ob zori dvajsetega stoletja postopoma spremenjeno iz živega, multikulturnega okolja v črno-belo utrdbo nacionalizma, tako značilnega za mesta na meji. Samo mesto Trst je stičišče pisateljevega življenja in dela, in kot tako služi za prizorišče marsikaterega njegovega pisanja, kot denimo v njegovi najbolj poznani zbirki novel Moj tržaški naslov (1948), ali v romanu Mesto v zalivu (1955), kjer se protagonist odloča, ali bo bíl partizanski boj v hribih ali v lastnem mestu in se nazadnje odloči za slednje, ali še v zbirki Kres v pristanu (1959), kjer se vsa zgodba zavrti okoli zažiga slovenskega Narodnega doma v Trstu leta 1920.
Prisilna asimilacija slovenske manjšine se je v Trstu in drugod na Primorskem izvajala tudi z manj neposredno nasilnimi, a zato nič manj prisilnimi sredstvi, s prepovedjo uporabe slovenskega jezika, denimo, ki mu je Pahor ostajal zvest prav skozi svoje pisanje. Najbolj pretresljiv opis lahko najdemo v njegovi pripovedi Metulj na obešalniku, kjer učitelj neko punčko obesi za kitke na obešalnik samo zato, ker je namenila svojemu sošolcu nekaj besed v slovenščini.
Takratna dogajanja v Trstu, kakor jih opisuje Pahor, predstavljajo samo najbolj viden, goreči vrh podtalno kipeče, takrat vzpenjajoče se ideologije etnično-nacionalne čistosti, ki se je v Evropi s polnim razmahom iztekla v drugo svetovno vojno in morda najstrahotnejši izum človeškega uma, koncentracijska taborišča.
Tržaški pisatelj je bil živa priča te nemisljive institucije nemškega nacifašizma, tega mrtvega mesta, kakor ga imenuje v svojem nemara najbolj znanem delu, Nekropola (prvič izdan 1967, kasneje ponatisnjen in preveden v številne evropske jezike). Nekropola nas prek pisateljevih spominov popelje izkusiti neznosno izkustvo življenja v taboriščih smrti, ali točneje, življenja v pogojih, kjer je človek ponižan na raven nečesa, kar je manj-kot-življenje. Podobe tuširanja amorfnih mas pod vodnim curkom, serijsko britje glav in tetoviranja, prisilno delo in preživetvene taktike, deliriji umirajočih in obup še-ne-mrtvih, naposled pa tihožitno kajenje dima iz dimnikov. Naposled? Samo za tiste, ki niso preživeli, vse ostale je čakalo novo življenje, če so ga le bili zmožni objeti. Toda v vsakem primeru življenje, obteženo s težkim občutkom krivde preživelih, krivde, ki jo Pahor pogumno vzame nase in ji obenem ne podleže.
Vsak, ki je preživel taborišča smrti, je privilegiran: nasproti mrtvim, ker je preživel, nasproti živim, ker je izkusil gotovost smrti na lastni koži. Toda ta privilegiranost Pahorju ne pomeni podleganja občutku krivde, temveč veselje biti-živ, nepremagljiva ljubezen do življenja, ki se kaže v vitalnosti, s katero se giblje, v njegovem okusu za senzualnost in v njegovih intelektualnih zmožnostih.
Nekropola se začne s prizorom, ko pisatelj skupaj s skupino turistov obišče taborišče v Natzweiler-Struthof, skupino, ki zaradi svoje brezskrbnosti na prizorišču pritegne njegovo pozornost, in natanko v tistem trenutku se zgodi emblematično medgeneracijsko srečanje, katerega razkol lahko premostijo samo njegovi spomini, podani z živo besedo sedanjosti. Takšno bo, se nadejamo, tudi srečanje s pisateljem v Biljah, kajti ne koncentracijska taborišča, ne nacionalizem in ne fašizem niso stvar preteklosti (o čemer zgovorno pričajo situacija v Palestini, v tem novodobnem koncentracijskem taborišču, ali nam bližje, novodobne, oblike diskriminatornih evropskih nacionalizmov), temveč nekaj, s čimer se moramo znati spopasti v sedanjosti v imenu prihodnosti.
MIRT KOMEL
