Borojević in tri slovenske bolečine
Slovenci o Borojeviću po prvi svetovni vojni niso veliko vedeli. Pri produkciji zgodovinskih mitov je bila Jugoslavija podobna drugim državam. Srbija naj bi osvobodila južne Slovane izpod habsburške nadvlade, te “ječe narodov”, Jugoslavija pa naj bi bila uresničitev njihovih “zgodovinskih teženj”.
Srbija naj bi po prevladujočem prepričanju v prvi svetovni vojni bila nedolžna žrtev agresivnih severozahodnih nasprotnikov. Ključna oseba za vstop Srbije v prvo svetovno vojno na strani antante je bil Petar Karađorđević, za Srbe Kralj Osvoboditelj.
Petar Karađorđević je postal srbski kralj leta 1903 po krvavem majskem prevratu v Beogradu, v katerem so uporni častniki ubili kralja Aleksandra Obrenovića, ki je bil skrivni vazal Avstro-Ogrske.
Petar Karađorđević pa se ni samo izobraževal na francoskih vojaških akademijah, temveč je bil tudi pripadnik kontroverzne francoske Legije tujcev. Francozi so zelo dobro vedeli, koga imajo v rokah. Karađorđević je postal njihovo izjemno pomembno tajno orožje proti širjenju vpliva dvojne monarhije na Balkan.
Ko je Petar Karađorđević postal novi srbski kralj, je Srbijo čez noč prepeljal v antantni tabor, Srbija je kmalu potem dobila izjemno velika francoska posojila za modernizacijo vojske in izgradnjo vojne industrije, ki jih odplačujejo še danes. Pred začetkom prve svetovne vojne je majhna in revna, in po srbskih mitih miroljubna Srbija imela na milijon prebivalcev trikrat več usposobljenih vojakov kot Avstro-Ogrska. Tedanja odločitev Srbije za vojaški ekspanzionizem je zapečatila usodo Srbije za vse večne čase.
Knjiga Mira Simčiča Svetozar Borojević med slavo in ponižanjem je izšla pri založbi Intelektualne storitve, Koper. Na zalogi sta tudi njegovi knjigi Ženske v Titovi senci in 888 dni na soški fronti. Naročila na tel. 040 67 16 97, e-mail katarinasimcic@gmail.com.
O tem, da so pripadniki zloglasne tajne organizacije Črna roka oborožili Gavrila Principa, ki je junija 1914 ubil prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo Sofijo ter dal povod za začetek prve svetovne vojne, Srbi raje ne govorijo. Srbija sama, še zlasti pa antanta, imajo veliko odgovornost za začetek prve svetovne vojne.
Sami Srbi večinoma o Borojeviću nimajo dobrega mnenja. Za srbsko politično in intelektualno elito je bil Svetozar Borojević izdajalec, Vuk Branković 20. stoletja, ki ni želel preiti na antantno stran v času vojne, ko so mu to ponudili. Za mnoge Hrvate je Borojević le Srb, za katerega je škoda izgubljati besede, še najraje pa bi videli, da je “pravoslavni Hrvat”. V tem primeru bi ga sprejeli za svojega in ga imeli radi.
Jugoslovanske pa tudi slovenske oblasti so Borojevića in njegove zasluge ignorirale, danes, v samostojni Sloveniji, pa si je le našel nekaj prostora v učbenikih. Med Slovenci, zlasti med Primorci, pa je vseeno vseskozi krožil mit o Borojeviću, obenem s tistim večnim vprašanjem, “kaj če bi Borojević oktobra 1918 v Gorici naredil odločno potezo in bi Gorica ostala slovenska”. Podobna vprašanja si Slovenci zastavljajo za Tita leta 1945 v Trstu in za generala Rudolfa Maistra v Celovcu leta 1919. Trst, Gorica in Celovec so bila vedno etnično mešana mesta, Slovenci so v njih imeli pomemben delež, to so bila tudi slovenska kulturna in gospodarska središča, toda dogodki po začetku prve svetovne vojne so prispevali k temu, da so bili Slovenci pozneje v teh mestih brutalno odrinjeni v gospodarskem, političnem in kulturnem pogledu. Ta mesta ostajajo večna slovenska bolečina.
Borojević oktobra 1918 nikakor ni mogel obraniti tržaške in in goriške pokrajine pred italijansko vojsko, njegova vojska je razpadla pod silo razmer. Toda ne smemo pozabiti, da naj bi v spopadih med vojskama dvojne monarhije in Italije boji potekali na Savi in Dravi. Tako bi bile slovenske in hrvaške dežele pokrajine izgnancev in bi doživele isto usodo kot goriška in tržaška pokrajina. Vodstvo dvojne monarhije je sprejelo Borojevićev predlog, naj do spopadov pride na Soči, ki je odlična naravna ovira.
Tisoč let je desno od reke Soče proti Furlaniji potekala stabilna etnična meja, ki se dolga stoletja ni kaj prida spreminjala. Furlani, ki sodijo med Retoromane, in Slovenci so živeli v stoletnem medsebojnem sožitju, Slovenci v daljni preteklosti niso nikoli mejili z Italijani. Vzhodno od te etnične meje so bile pred prvo svetovno vojno samo tri etnično mešane mestne občine (Gorica, Trst in Milje), kjer so Italijani imeli prevladujoč vpliv, zahvaljujoč tudi izginjanju furlanskega jezika, ki se je pričelo na začetku 19. stoletja. V ostalih 52 občinah na Tržaškem in Goriškem pa je prevladovalo slovensko prebivalstvo; v svojih rokah so na tem območju Slovenci imeli kar 88 odstotkov zemlje. Danes imajo Slovenci občinsko oblast le v treh manjših občinah na Goriškem in Tržaškem.
Italijanske oblasti so po letu 1918 do “tujerodnih” prebivalcev vodili skrajno nasilno raznarodovalno politiko. Po prvi svetovni vojni je to tisočletno etnično ravnovesje na Goriškem in Tržaškem bilo za vedno porušeno.
Brez uspešnega kljubovanja Borojevićevih armad na Soči pa bi Slovenci in Hrvati lahko doživeli veliko hujšo narodno tragedijo kot sicer. Borojević danes v Sloveniji nima niti najbolj preproste spominske plošče, toda kljub uradni ignoranci je ostal zapisan v kolektivnem spominu Primorcev. Dokaz so spontano poimenovani geografski toponimi, kot je na primer “Borojevićev graben”, “Borojevićev stol”, kamniti naslonjač, izdolben v skali pri Lokvici, “Borojevićeva pot” na Soviču pri Postojni, in še bi lahko naštevali.
Za primorske Slovence je Borojević bil simbol uspešnega odpora proti italijanskemu ekspanzionizmu. Borojevićev vojaški uspeh je še toliko bolj pomemben, ker ne smemo pozabiti, da je mednarodno legitimnost italijanskim aspiracijam na vzhodni strani Jadrana dal tajni Londonski sporazum, s katerim se je Italija leta 1915 pustila podkupiti antanti.
Če bi se Borojević prej rodil (in tudi prej umrl), se mu leta 1918 ne bi zgodilo, da bi se znašel v precepu med lojalnostjo dinastiji in lojalnostjo nacionalnim aspiracijam (srbskim in hrvaškim) oziroma “supranacionalnim” (jugoslovanskim) težnjam.
MIRO SIMČIČ
Naslednjič: Deček iz Vojne krajine
