Bosporski obkošarkarski zapisi: Varnost

Pravijo, da so z varnostjo obsedeni predvsem Američani. To bo res držalo za zadnje desetletje, ko so po napadih na stolpnici trgovskega centra v New Yorku varnostne ukrepe poostrili do skrajnosti.

Turčija ima z varnostnimi težavami že precej daljšo zgodovino. Tako je po varnostno zelo lagodnem evropskem prvenstvu na Poljskem, ko na vstopu v dvorano nihče ni kaj posebej preverjal, kaj si prinesel s sabo, kaj šele vprašal, je soočenje s turško stvarnostjo dokaj kruto.

Že ob prihodu na letališče kar mrgoli policistov, na vhodih v hotele in trgovske centre pa imajo tudi varnostne naprave, ki naj bi zaznale vnašanje orožja ali eksploziva. Okoli javnih mest je precej varnostnikov s psi. Čeprav zadnja leta v Carigradu ni več pogostih atentatov predvsem Kurdskih militantnih skupin ali skrajnih levičarjev, je varnost v večmilijonskem mestu vedno na prvem mestu.

Tudi pred vhodom v dvorano Abdi Ipekci je najprej prva kontrola akreditacij, nato sledi varnostni pregled skozi rentgen, pa spet dvojna kontrola akreditacij. Varnostniki so postavljeni pred vsako sobo in dostopom v dvorano, vsakič, ko se premakneš v drug prostor sledi obvezen pregled akreditacije. Med tekmo sicer neopazni varnostniki v rdečih jaknah v času minut odmora oziroma dvominutnih premorov med posameznimi četrtinami stopijo na igrišče usmerjeni proti občinstvu. Pred koncem tekem pa se ob robu tribun pojavijo še mrki policisti v civilu. Torej je za varnost tako poskrbljeno, da se v dvorano ne bi mogla pretihotapiti niti miš.

So se pa Turki nekoliko manj resno učili tujih jezikov. Razen izjem se tudi v turistični meki Carigradu (vsaj v našem okolišu) z njimi ne da zmeniti kaj več kot z rokami in nekaj turškimi besedami.