Brane Oblak: “Vsakogar lahko ubijemo s tempom in borbenostjo”

>Kaj poveste mladim, ki bi radi postali nogometaši?

“Ko gledaš igralca kot trener, najprej pogledaš, ali je pravilno grajen, in če dela napake, ga moraš takoj popraviti. Na koncu pa mu moraš reči, če vidiš, da ni za nogomet, naj gre v šolo. Če pa je ta pravi, mu poveš, naj trikrat na dan trenira in poskusi izpiliti tehniko. Prva zadeva je tehnika, kondicija pride šele potem, ko ima igralec 16, 17 let.”

>Razglasili so vas za najboljšega igralca vseh časov v Sloveniji, pred garačem Katancem in umetnikom Zahovičem. Vi ste bili oboje, sodoben nogomet ste igrali že v jugoslovanskem sistemu nogometne improvizacije. Kako se sami vidite v sedemdesetih letih?

“Imel sem smolo, da sem prišel iz Slovenije v Beograd, kjer sem se moral dokazovati. In ko se dokazuješ, se ne moreš s tehniko, ampak z vsem ostalim. Težko je bilo, bil sem vasertreger, vodonoša, tisti, ki je prinašal vodo drugim. Bil sem tekač, vzdržljiv, porabili so me za vse sorte. Igral sem na vseh koncih, od levega beka do centerforja in veznega, levo in desno, na vseh poljih.”

>Čeprav je bilo vaše naravno mesto na sredini igrišča, kot vezist.

“Vezist, seveda. Kjerkoli sem igral, so bile moje špice strelci lige, tako v Bayernu kot v Schalkeju, Hajduku, Olimpiji.”

>Vi ste asistirali, oni pa zabijali.

“Tako.”

>Ni bilo včasih igranje nogometa preprostejša zadeva?

“Ja. Nogomet se je spremenil, ker so sodniki dobili direktive, da morajo drugače soditi, rigorozno kaznovati. Takrat pa se je bolj favliralo, zato smo bili previdnejši, da jih nismo fasali. Danes pa se vse dela v šprintu, veš, da te ne more nihče tako favlirati, ker bo izključen. Mislim, da so pravila igre naredila nogomet še bolj zanimiv. Danes kvariš ekipo, če nisi hiter, če ne igraš dvojne žoge močno v noge in če še slabo štopaš. Če pa znaš, tako kot Barcelona, kjer znajo vsi, potem je poezija igrati s takimi igralci.”

>Kakšni so vaši spomini na svetovno prvenstvo 1974 v Nemčiji? Takrat je Jugoslavija igrala tudi z Brazilijo.

“Brazilija je bila dobra ekipa, do takrat so bili že dvakrat ali trikrat prvaki. Za nas so bili, o madona, na visokem nivoju, to je bilo noro. A res je tudi, da v Evropi takrat Brazilcev še ni bilo, razen v Italiji in nekaj v Španiji.”

>Kako ste se počutili, ko ste bili na igrišču z njimi?

“Igraš v transu. Lahko te tako seseka, da nič ne narediš, ali pa ravno obratno, ti da večji motiv, si najboljši.”

>Kako je uspevalo vam?

“Meni je uspevalo, izbrali so me za najboljšega v jugoslovanski reprezentanci, na koncu sem bil tudi v prvi enajsterici SP. Pokrival sem svojega igralca in ga uničil. To je bil Rivelino, tipičen svinja igralec, ki je favliral, ko je driblal, tepel me je po glavi. Imel je nadnaravne finte, ki smo jih takrat prvič videli. Stopil je čez žogo in mi smo vsi šli v eno stran, on pa v drugo. Ampak če lahko pariraš, ni problem igrati.”

>Imate še kakšne lepše spomine?

“Saj imam same lepe. Najlepše je bilo v Hajduku, ko smo vse premagovali. Dvakrat smo bili državni prvaki, dvakrat smo osvojili pokal maršala Tita.”

>Potem pa ste šli v Nemčijo, v Schalke 04 in nato v Bayern.

“Pri Bayernu sem bil vsa tri leta izbran za najboljšega igralca. Naredil sem lepo kariero.”

>Ste jo dobro unovčili?

“Hvala bogu.” (smeh)

>Ste denar investirali tako, da ste rešili vse finančne probleme?

“Ni problema, jaz sem se rešil z denarjem. Takrat smo lahko naredili dva pogodbi, več pa ne, ker smo šli lahko ven s 27 leti, če si podpisal za tri leta in potem še enkrat, si bil star že 35 let. Danes pa igrajo z 18 leti, otroci hodijo že v tujino in naredijo pogodb, kolikor hočejo.”

>Igrali ste na Pelejevi poslovilni tekmi.

“In Cruyffovi. (Johan Cruyff, Nizozemska, op. a.) On je bil še boljši od Peleja in Maradone, po mojem je bil najboljši igralec, kar sem jih gledal.”

>Kaj oziroma kako ste se odločili, da pridete na Primorsko, na Škofije?

“Oh, to pa sem dolgo časa študiral. Sem rekel, da imam dosti tega kidanja snega v Ljubljani. Moram najti hišo na Primorskem. Z ženo sva pred kakimi 15 leti iskala hišo, a je nisva našla. Potem nama je Rajko Krašna našel eno pozicijo. Odločila sva se za nakup, in ni mi žal.”

>Kako se spominjate vaših trenerskih časov v Kopru?

“Ko sem prišel, je bil tam še pokojni Branko Kodrič. In Popovič. Potem pa so dobili tega Srba, Subana. Takrat se je začela tako imenovana privatizacija nogometa. Tako, kot oni rečejo, tako bo. Nič več ni bilo tako, kot je bilo včasih. V Kopru je bilo vse bolj domače.”

>S čim se ukvarjate zdaj?

“Z ničemer, se pa veliko rekreiram. Če sem na Škofijah, sem vsak dan na Tinjanu, se pravi od petka do nedelje. Grem teč, s kolesom se vozim do Portoroža po Parencani, nabiram gobe, igram tenis, pa še kakšen fuzbal kdaj udarimo. V ekipi Brinje smo v Ljubljani včasih igrali, potem smo malo nehali in bomo spet začeli.”

>Ste že odgovorili na naslednje vprašanje, kako vam uspeva ostajati tako mladostni; nikakor ne kažete 63 let.

“Stalno se gibam. Sem pa 20 let bil podvodni ribič, se pravi, da sem veliko plaval. Več ali manj me držita gor narava in zabava.”

>Tri let ste bili selektor reprezentance, in to pred Kekom. Je v tem, kar dela on, tudi kaj vaše dediščine?

“Moje je tričetrt ekipe. Imel sem en sam problem, da se generacije ekip v naši kvalifikacijski skupini še niso zamenjale, igrale so še stare. Ko pa je prišel Kek, so se zamenjale ekipe Poljske, Češke, Slovaške - mi pa smo ostali isti. S tem, da sem jaz izbiral najtežje tekme za fante, ki so imeli premalo minutaže in kilometraže. Potem so se navadili igrati. Jaz sem naredil nekaj, začetno delo tega, kar gledamo zdaj. A še vedno nimamo igralca, ki bi igral na takšnem nivoju kot en Messi. Ne moreš dobiti igralca, ki bi po kvaliteti potegnil za sabo vse ostale. Imamo dva igralca, ki odstopata, eden je vratar, ki nas stalno rešuje, in sem pa tja Novakovič ali Koren.”

>Nekdo je zapisal, da ta reprezentanca ima igro. Prej smo se vedno branili in skušali preživeti, zdaj pa smo dobili igro in skočili na višjo kvalitetno raven.

“S tem se ne strinjam. Mislim, da igre nikoli nismo imeli niti je ne bomo imeli, ker nimamo takšnih igralcev, ki bi igro naredili. Lahko pa vsakemu vzamemo igro, katerakoli država pride, proti nam ne more igrati, ker jo ubijemo s tempom in borbenostjo. Imamo to, da po golu ne pademo. Če dobijo, gol, se ne podelajo, pokažejo, da so iz pravega testa.”

>Kako komentirate našo prvo tekmo na SP?

“Igrali smo slabo, a imeli smo malo sreče, da je bil izključen igralec iz nasprotne ekipe, dali smo lep gol. Tega, da smo imeli igro, pa ne bi trdil. Če greš analizirat posameznike, vidiš, da jih je več igralo slabo kot dobro.”

>Kaj ta ekipa še zmore na SP? Kaj ji napovedujete?

“Napovedujem boljšo igro, ker vem, da če je nasprotnik isti, kot smo mi, igramo slabo. Če pa je nasprotna ekipa boljša, igramo dobro. Stoodstotno sem prepričan, da lahko z Američani igramo neodločeno, kar bi nas lahko peljalo naprej. Lahko jim ustavimo igro, njihovo pas igro po tleh, če imamo še malo sreče in damo kakšen gol, pa smo sploh na konju.”

>Z Anglijo pa ...

“Z njimi pa bo težko, že zaradi samega sojenja, nas podcenjujejo. To sojenje mi ni všeč, čeprav vsi govorijo, da je dobro. Ampak kakšni brutalni favli so na tekmah, pa nobenih posledic.”

>Dediča ste vi postavili v prvo ekipo Kopra. Zakaj vam je padel v oči?

“Bil je talentiran kadet in je preskočil mladinsko ekipo. In to mu manjka. Bilo mi je žal, da ni igral še za mladince Kopra. V prvo ekipo je prišel, ko je imel 16 let. Tekaško je bil boljši od vseh, ni pa imel tehnike, in je še danes nima. Stalno sem mu govoril: Treniraj, dečko, treniraj, ker vse ostalo imaš: strel, si hiter, vzdržljiv, a če ne boš imel tehnike, ne bo dobro. Točno to mu manjka. Videli ste, ne more zadržati žoge v napadu. Naša reprezentanca bi sploh morala imeti nekoga, ki bi znal v napadu zdržati žogo.” VENČESLAV JAPELJ

Brane Oblak pred 35 letiArhiv Pn