Branje - privilegij izbire za vstop v druge svetove
Ko si človek v mislih izriše podobo pesnika ali pisatelja, si ne more kaj, da se ne bi vsaj za hipec pomudil ob misli, kakšen je ta ustvarjalni proces. Kako se rodijo pesmi, kako zgradi roman? Imajo tisti, katerih delo držimo v rokah, ujeto v knjižne platnice v mislih tudi nas, bralce? Kaj berejo sami?
Je branje zanje beg, oaza miru, beg, zatočišče? Kdo jih je kot bralce najbolj zaznamoval? Na vprašanja, ki so pognala iz rdeče niti letošnjega festivala Kdo bere?, so odgovarjali nekateri od udeležencev Literarnih branj.
Strah me je misliti, kdo so moji bralci
Za Iljo Sina (1978) beloruskega pesnika, pisatelja in konceptualnega umetnika, je branje osnova literarnega procesa. Prepričan je, da se bistvo zveze med bralcem in literatom skriva v dialogu. Zato v delitev vlog na pasivnega in aktivnega v književnosti ne verjame. ” Komunikacija namreč ni določena le z notranjim stanjem tistega, ki literarno delo napiše, marveč k njej svoj del, svoj svet, prispeva tudi bralec. Zato menim, da je resnična razsežnost literarnega besedila spremenljiva; zame je branje prostor, kjer ni prav nič dorečenega ali določenega. Prejemnik alternativne Nobelove nagrade za književnost dodaja, da ima med pisanjem ves čas v mislih enega samega bralca - sebe. “Trudim se, da ne bi bil radoveden, da ne bi ugibal, kdo so moji bralci. Tudi zaradi zelo prozaičnega razloga - strahu, da sploh nimam bralcev. Ob takšnem spoznanju pa bi se, to iskreno priznam, počutil milo rečeno nelagodno,” pravi literat, ki ga je najbolj od vseh knjig zaznamovalo Sveto pismo.“To je moja edina knjižna sopotnica za vse življenje. Tragično je le, da se to na mojem življenju nič kaj ne pozna.”
Z literaturo je mogoče nagovoriti vsakogar
“O bralcih seveda razmišljam, vendar se hkrati zavedam, da so si med seboj zelo različni in da se jim ne gre nikdar v celoti podrejati. Zato se trudim biti sam svoj bralec in na ta način zgolj poskušam preveriti, ali se mojemu delu, mojim mislim lahko sledi,” pravi Goran Vojnović (1980), pisatelj, kolumnist in režiser, ki mu je romaneskni prvenec Čefurji raus! prinesel kresnika ter nagrado Prešernovega sklada. Med njegovimi bralci so se doslej znašli tudi takšni, ki jim Vojnović sam branja svojih tekstov ne bi nikdar pripisal. To je bila, kot priznava, dobra šola - odtlej nikogar ne izloča, marveč verjame, da je z literaturo mogoče nagovoriti vsakogar. Branje dojema kot umik in vpogled obenem. “Omogoča namreč umirjen in poglobljen pogled na svet, ki nas obdaja, kar nam med vsakodnevnim letanjem pogosto ne uspeva. Zato se bo tudi vse več ljudi zatekalo k branju. Od opazovanja bodo želeli preiti k razumevanju,” je prepričan Vojnović, čigar avtorski univerzum so najbolj zaznamovali PrišlekiLojzeta Kovačiča, TrdnjavaMeše Selimovića, Most na DriniIva Andrića, Človeški madežW.S.Maughama, Ljubezen v času kolereGabriela Garcie Marqueza, Inšalah, madona, inšalah ali kar celoten opus Miljenka Jergovića, pa še Zločin in kazen, Očetje in sinovi, Na zahodu nič novega in mnogo drugih. Njegova večna spremljevalka so zbrana dela Izeta Sarajlića.
Branje je zame kot zrak, kot hrana
Slovaška pesnica, pisateljica, novinarka, urednica in lektorica Veronika Šikulová (1967) pravi, da takrat ko piše, vabi vsakega bralca v igro. A obenem si ob tem ne predstavlja nikogar konkretnega. “Če pa si ga že, poskušam biti do njega uvidevna in ga ne prizadeti,” pojasnjuje svoj proces pisanja Šikulová, ki ne piše z mislijo na točno določeno skupine. Da bi živela brez knjig, si avtorica, ki je zaradi očeta, pisatelje Vicenta Šikule, od malega v stiku s knjigami, ne more predstavljati. “Branje je zame kot zrak, kot hrana. Moje dojemanje literature se je seveda s pridobljenimi izkušnjami tudi spreminjalo. Sprva sem jo mogoče res dojemala kot beg iz vsakdana, danes je branje del mojega poklica. Lahko napišem, da z branjem ne bežim več - ne ko berem ne ko pišem.” Najstniška leta je prejokala ob prebiranju Viharnega vrhaEmily Brontë in ob knjigi Trygveja GulbranssenaIn večno pojo gozdovi, potem pa odkrila očetove knjige ter dela njegovih prijateljev, Ruda Slobode in Jána Johanidesa ter sodobno slovaško literaturo. “Med avtorji, ki so mi blizu, ne morem mimo Marcela Prousta in njegovega romana Iskanje izgubljenega časa, ne smem pa pozabiti omeniti niti drugih mojih 'bližnjih': Nabokova, Calvina in Sveva. Vsakokrat, ko preberem kaj, kar mi je všeč, to vpliva name.”
Najprej merim lastno globino
“Kot bi spustila grezilo, ki se po nihanju uravnovesi v navpičnost, tako je moje pisanje: najprej merim lastno globino …” opisuje svoje literarno ustvarjanje pesnica in knjižničarka Maja Razboršek (1959).
Bralca med samim dejanjem pisanja ni v njenem vidnem polju. “Če me kdo vpraša, ali poznam svoje bralce, me zasrbi jezik, da bi pikro in samoironično odgovorila: seveda! Ali naj vam jih naštejem? Včasih pozabim, da pesmi, takoj ko so objavljene, uberejo pota, ki jim ne morem slediti. Odziv tistih, ki jih dosežejo in se jih dotaknejo, me včasih preseneti. Svoje pesmi sem, denimo, skupaj s komentarji zasledila na spletnih straneh in blogih meni neznanih ljudi (slovenskih in po zaslugi Jolke Milič tudi italijanskih). Ljudje použivajo moje pesmi, torej so me prerasle.”
Poezijo pri sebi še vedno vrednoti na enak način kot takrat, ko je bila še dekletce. “Če preseže opisovanje, odslikavanje, če se razplasti na podslike, me prepriča. V sebi jo moram videti.” Med pesmimi, ki jih “vidi”, so Kosovelov Kons: Mačka, Lorcova Pesem suhega oranževca, AtlantidaPetra Semoliča ... “Branje in knjige jemljem še kako resno. Martelovo Pijevo življenje je, denimo, prevrednotilo moj odnos do tistih, s katerimi živim, tudi repatih; zavoljo Zafonove Sence vetra sem šele z obiskom Barcelone za silo odžejala nevzdržno hrepenenje.” Ni je sram priznati, da jo nekatere knjige spravijo v jok, druge v bes ali vznesenost. “Razbijam si glavo, kam bi v prenatrpano stanovanje postavila še kakšno knjižno polico, kajti knjige moram imeti vedno pri roki.”
Ko pišem, pozabim na vse okoli sebe
Pisateljica, prevajalka, publicistka, magistra antropologije spolov in aktivistka Suzana Tratnik (1963) se med pisanjem sprva ukvarja predvsem z zgodbo in takrat pozabi na vse okoli sebe. “Šele ko je besedilo že napisano in ga začnem ponovno prebirati in urejati, si poskušam predstavljati, kako bi svoje delo doživljala, če bi bila zgolj njegova bralka.” Ko se je naučila brati, jo to zanjo pomenilo velik privilegij in prost vstop v nov, nek drug svet, ki se ji še zdaj včasih zazdi resničnejši od tega, v katerem živimo vsak dan. “Knjige so zame nevsiljive in dragocene sogovornice, brez katerih bi bilo moje življenje precej prazno in moje doživljanje veliko bolj osiromašeno,” pravi pisateljica, ki so jo zaznamovala zelo različna literarna dela: od otroških knjig prek kriminalk do del iz zakladnice klasične literature. Rada prebira dela, ki obravnavajo travmatične politične in družbene dogodke, sicer pa ji je zelo blizu sodobna literatura, ki se ukvarja s tako imenovanimi malimi in manjšinskimi zgodbami vsakdana. In kadarkoli se odpravi na pot, jo v nahrbtniku spremlja knjiga. “Glede na to, da jih že tako ostaja toliko neprebranih, je ta spremljevalka vsakič druga.”
Tudi pri knjigah sem promiskuiteten
Pet pesniških zbirk, dve zbirki kratkih zgodb, roman Lola, cikel mini romanov Balzakiana in zbirka zapisov o fotografijah, je dosedanji opus češkega literata Jaceka Dehnela (1980). Ko piše, ne misli na bralca. “Kdorkoli si upa v teh naših nepesniških časih odpreti knjigo poezij, je čista pridobitev za pesniško skupnost. Ne briga me, kdo je, ali je učitelj ali vlomilec, mlad ali star, podjetnik ali kmet,” razmišlja književnik iz Gdanska, čigar odnos do literature so spremenila dela Williama Faulknerja, Mihaila Bulgakova, kratke zgodbe Bruna Schulza in Jorgeja Borgesa, Sto let samoteGabriela Garcie Marqueza. “Obstajajo različni načini branja. Zbirka kriminalk ponuja povsem nekaj drugega kot zbirka poezij, kuharska knjiga nekaj povsem drugega kot roman iz 19. stoletja ali učbenik španske slovnice. Mislim, da branje nudi privilegij izbire, svoje možgane lahko hraniš s čimerkoli si želiš, od mehke filozofije do cenene pornografije, od esejev o srednjeveški umetnosti do komičnih knjig. Branje je kot vhod v druge svetove v Zgodbah iz Narnije C.S. Lewisa.” Knjižnih spremljevalk, ki so z njim vedno in povsod, nima. Pravi, da je tudi pri knjigah promiskuiteten.
Bralci poezije so ogrožena vrsta
Za Carolyn D. Wright (1949), lansko dobitnico Griffinove mednarodne pesniške nagrade, so knjige smisel življenja. “Večina mojih prijateljev, ki so fizično zelo aktivni, ki zelo trdo delajo, ki ljubijo potovanja, ki imajo radi dobro vino in hrano, ki vneto razpravljajo, je tudi vnetih bralcev.” Članica Ameriške akademije znanosti in umetnosti ter predavateljica na univerzi Brown ocenjuje, da ima poezija manj bralcev kot proza. “Tisti, ki redno berejo poezijo, to počnejo zato, ker so jim jo na ustrezen način približali starši ali učitelji. Toda taki ljudje so ogrožena vrsta. Tisti pa, ki verjamejo, da bo poezija v nespremenjeni obliki preživela vse pritiske sodobnega življenja, ji v resnici kopljejo grob. Poezija se mora nenehno obnavljati in spreminjati. Ne trdim, da samotna, natisnjena poezija nima mesta na tem svetu, trdim, pa, da se mora poezija prilagoditi sodobnemu svetu, s katerim upravljajo mediji. Še vedno verjamem v zaščiteni prostor poezije na straneh knjig, kjer obstajata samo bralec in poezija. Verjamem celo, da imajo bralci to najraje.” Knjig, ki jih vedno nosi v sebi in tako tudi s seboj, je veliko. Med vrsto romanov in kratkih zgodb so tudi zbrana dela pesnikov Roberta Creeleyja in Georgea Oppena. “Toda ni nujno, da je moj seznam tudi tvoj. Del užitka je tudi odkritje knjige, kakorkoli že prideš do nje, ki je napisana, kotda bi bila samo za tvoje oči.”
Branje - pantomima nepredvidljivega
Ludwig Hartinger (1952) je lektor, esejist, pesnik, publicist, založnik in urednik. Že več kot dve desetletji pa tudi posrednik med slovensko književnostjo in nemško govorečimi bralci. Zanj sta bralec in bralka novo rojstvo knjige. “Ker sanjarim, da bi bral, kar še ni napisano - v obrazu, ki je v naravi, v kretnji, v slutnji v trenutku, ki se zasveti, torej v besedo, pišem, kar še ni prebrano. Bralke in bralci so tujke in tujci, ki bivajo v meni. V vsem tem, kar sem in bržkone v tistem, kar še bom.” Branje čuti in dojema kot ponovitev, kot pantomimo nepredvidljivega. “Kot ljubezen vsaka umetnost daje spoznanju trajanje.”
Katere knjige so ga določile kot avtorja, težko reče. Zlasti zato, ker mnogo tega, kar je prebral še vedno vandra v njemu. “Neke obale, neka krila pa ostanejo. Kot recimo dela Srečka Kosovela, Tantadruj Cirila Kosmača, Georga Trakla in še mnogih.” V življenju ga najbolj spremljata rdeča miniaturka Kosovelovih poezij in Ozke vode Juliena Gracqa.
S knjigami uživaš samoto tako, da nisi več sam
Švedski pesniki in pisatelji Aris Fioretos (1960), ki živi med Stockholmom in Berlinom, pravi, da je vsak pisatelj najprej bralec. “Ko pišem, sem nekakšna vzporedna duša, pozorni opazovalec zunaj telesa, občasno skeptičen, pa tudi nekoliko očaran.” Knjige dojema kot paradoksalna bitja, ki združujejo tako, da držijo narazen. “Kot pisatelj komuniciraš z bralci s pomočjo teksta. Istočasno pa te tekst ločuje od drugega. Mislim, da je to zelo modro. Knjige so za to, da bralcu omogočijo uživanje njihove samote tako, da niso več sami.”
Branje je zanj povezano s sladkostjo pozabe in s privzdignjenim občutkom sebe obenem. “Čeprav branje zame nima nič skupnega z begom, me še vedno spominja na nekaj podobnega pribežališču. Dvomim pa, da bom sploh kdaj ugotovil, zakaj se med branjem počutimo tako intenzivno del sveta - včasih celo močneje kottedaj, kograbimo listje, gledamo oblake ali pomagamo otrokom pisati domače naloge.”
Prepričan je, da na človeka najmočneje vpliva tisto, česar se sploh ne zaveda. “Ne glede na to imam občutek, da se je nekaj zgodilo, ko sem začel prebirati dela pisateljev kot so Marguerite Duras ali Tadeusz Bobrowski.”
Dela Clarice Lispector, Emily Dickinson in Vladimirja Nabokova so zanj vselej znova očarljiva družba. “Čeprav so si med seboj tako zelo različni, se vendarle stekajo v skupno strugo spomina in želje, izgube in gorečnosti.”
Ne morem pisati, ne da bi bral
Romunski pesnik, pisatelj, dramatik, literarni kritik in predavatelj romunskega jezika na univerzi, Octavian Soviany (1954), je pred šestimi leti iz rok tedanjega predsednika Iona Iliescuja prejel red za zasluge na področju kulture. “O bralcih svojih del med pisanjem ne razmišljam. Včasih se zgodi, da v mislih iščem idealnega bralca, a to že takrat, ko je besedilo končano. Z mislijo na to, kdo so in kakšna je njihova identiteta, nisem obseden. raje se pustim presenetiti njihovi raznolikosti in odprtosti bralcev. Zgodi se, da jih srečam na različnih literarnih dogodkih. Zadovoljen sem, ko vidim, da prihajajo iz zelo različnih okolij in da v mojem pisanju najdejo stvari, ki jih sprva niti sam ne opazim.” Soviany težko govori o pomenu branja, saj mu pomeni skorajda vse. “Prav gotovo je to del mojega življenjskega sloga. Moji najzgodnejši spomini iz otroštva so namreč tesno povezani prav s knjigami. Tudi ko sem bil šolar ali študent, mi je branje pomenilo bistveni dejavnik zorenja, pomagalo mi je globlje razumeti stvarnost. In ko sem postal učitelj literature, sem poskušal lepoto in svoje izkušnje branja prenesti na učence. V tem smislu je bilo branje moj življenjski sopotnik in nikoli si ne bi mogel predstavljati svojega pisanja brez branja.”
Najzvestejšega knjižnega sopotnika ima v romanu Mihaila BulgakovaMojster in Margareta, ki ga je prebral kar štirinajstkrat.
Še muze ni blizu
Joachim Sartorius (1946) danes živi v Berlinu, kjer je med drugim direktor festivala Berliner Festspiele. V Tuniziji rojeni pesnik, ki je doslej izdal šest pesniških zbirk, med ustvarjanjem svoje literature bralca nima v mislih. “Pisanje pesmi je tako samotno opravilo, da še muze ni bližini.” A ko je knjiga, v kateri si zbral svoje literarno delo, objavljena, se stvari spremenijo, priznava član Nemške akademije za jezik in poezijo. “Stvaritev ni več povsem tvoja. Svojo spremembo doživi v mislih in izkušnjah vsakega bralca. Bralci ti pošiljajo pisma in ti zastavljajo vprašanja in šele tedaj si polagoma ustvarjaš podobo svojih bralcev.”
Branje mu pomeni dvoje - z njim izkuša bogastvo in lepoto jezika ter odkriva realnosti, ki so drugačne od njegove lastne. Pečat so mu vtisnili predvsem Charles Baudelaire, Georg Trakl, Wallace Stevens, nemški ekspresionistični pesnik Gottfried Benn ter tudi pisatelji, kot so Isaac Babel, Anton P. Čehov ali Gustave Flaubert, ki je v njegovem osebnem panteonu pravi bog. Vedno ga spremlja Knjiga spominovPétra Nádasa.
Ko knjigo napišem, jo imam vse manj rada
Kristin Dmitrova (1963), pesnica in pisateljica iz Sofije, je doslej izdala deset samostojnih pesniških zbirk. Dve od njih sta izšli le v angleščini, od leta 2004 pa se posveča tudi prozi. Petkratna dobitnica nagrade za najboljšo bolgarsko pesniško zbirko pravi, da je najprej sama svoj bralec. “Bom z užitkom brala svoj lasten tekst? Bom uganila, kako se bo končal? Bo preveč banalen, prelahek, pretežek ali preveč gostobeseden? Na žalost ta sistem deluje samo med pisanjem. Samo takrat se navdušujem nad tem, kar imam povedati. Ko knjigo napišem, jo imam vse manj rada, zazdi se mi nerodna in neprimerna. Če sem iskrena v tem, kar delam, bo vsaj še ena oseba na svetu vzkliknila, ko bo prebrala moj tekst: 'To so natanko moje misli'.”
S svojimi bralci je pesnica, katere poezija je prevedena v 20 jezikov, na zvezi prek elektronske pošte. “Bralci mi pošiljajo elektronska sporočila in pišejo pripombe pod moje tekste vforumu.” Pravi, da vprašanja “Kaj misliš o moji novi knjigi?” ni postavila še nikoli. Razlog je preprost: verjame, da mora vsakdo imeti svojo zasebnost. Da lahko bere in da piše. Da ima to rad ali pa ne. “Branje je polovica mojega življenja. Je neminljiva možnost, da uživam v družbi ljudi, ki so daleč stran od mene ali ki so že zdavnaj umrli.” Med knjigami, ki imajo zanjo posebno mesto, so Viharni vrh,Orwellov 1984, Goldingov Gospodar muh, Suskindov Parfum, Bradburyjeve Marsovske kronike, Celinovo Potovanje na konec noči, Prevzetnost in pristranost Jane Austen, Voltairov Kandid, Kunderova Šala, Shakespearov Macbeth, Burgessova Peklenska pomaranča.
Na nobeno od knjig pa ni tako navezana, da bi jo venomer nosila s seboj. “Ne zaupam ljudem, ki so vse našli v eni sami knjigi. Sumim, da niso prebrali nobene druge.”
Pesem ne išče pohval
Pesnica in prevajalka Veronika Dintinjana (1977) ne piše z mislijo na bralca. “Pesem ne ugaja, ne išče pohval in ne govori zaradi drugih; nastaja iz neke notranje nuje - najti izraz za izkušnjo, spoznanje. A če je pisanje pesmi zasebno opravilo, pesem ni. Vedno nastane v nekem skupnem jeziku, človeški sredini, s katero je pogojena, četudi ji ta nasprotuje in jo spodnaša.”
A v pesem je vtkana nuja po bralcu, po naslovniku, po Drugem, ki pesem šele zares dokonča, oživi, ji posodi svoje telo, zaznave, spomine in občutja, je prepričana soorganizatorka pesniških večerov in festivala Mlade rime.“Pristnost tega stika je odvisna od transformativne moči jezika, ki ni več obči, a tudi ne zaseben, kjer se lahko srečata dve ednini, ki bi sicer ostali zaklenjeni v zgolj zasebno izkušnjo sveta. Poezija zato išče premike, pore v občem jeziku, skozi katere prodre neponovljivost zasebne človeške izkušnje in ta jezik nepovratno spreminja, z vsakim novim bralcem znova.”
Ko je pesem objavljena, je prepuščena, je onkraj pesnikove domišljije. “Ne vem, kdo bere moje pesmi (upam, da jih kdo) in na to nimam nobenega vpliva ...Vedno upaš, da so jezik, notranja in zunanja oblika pesmi, dovoljmočni, da bo zadržala živost, sposobnost transformacije - tako pesmi kot tudi bralca. In da bo ostala bralcu ljuba, kajti edino to, 'kar resnično ljubiš, ostane'.” Zanjo je branje poezije užitek, sprejemanje novih svetov; lepota besed, ritem in zvok, ki me poneseta s sabo ... “Bralska izkušnja pa je nujen del pisanja. Je umetnost proizvajanja besedila. Branja se naučiš, ga vadiš in mojstriš. Pesnik pa bere še drugače, kot kritik, nekakšen 'obrtni mojster za zaključna dela' v poeziji, ki 'ujame' okorno vrstico ali kako ritem na nekaterih mestih zastane, in si prizadeva videti celoto, ki je več kot zgolj seštevek besed, pomenov, zvokov, podob, metafor ... in nosi v sebi nekaj presežnega.”
Ob vojni zbledi vsaka knjiga
Maruša Krese živi med Berlinom, Gradcem in Ljubljano in deluje kot novinarka in pisateljica. Piše za Die Zeit in Berliner Zeitung. Prejemnica Zlatega križa republike Nemčije, ki veja za eno od stotih najvplivnejših žensk Evrope, pravi, da nikoli, ko se usede k pisanju, ne ve, kaj bo iz tega nastalo. “Včasih sem mislila, da vem, kdo so moji bralci. Predvsem v nemško govorečem svetu. Po izidu knjige Vsi moji Božiči pa mi je postalo jasno, da ne vem in da je to pravzaprav dobro. Če bi ob pisanju razmišljala, kdo so moji bralci, ne bi ničesar napisala. Vsaj zdi se mi tako.”
Za pisanje jo je najbolj navdušila Gertrude Stein. “O, ta njen humor, njen ritem, njena zagonetnost, njena preprostost! Predvsem pa so me od mladosti naprej spremljale Emily Dickinson, Djuna Barnes, Katherine Mansfield, od pisateljev pa so me najbolj zaznamovali Gabriel Garcia Marquez, Derek Walcott in Amos Oz. Zdaj, v poznih letih, spet prebiram romane iz svoje mladosti, knjige, ki jih zagotovo ne bi vzele v roke, če jih ne bi že prebrala.”
Za pisanje potrebuje angažirano življenje, neprestan stik z dogajanjem po svetu. In velikokrat umik tako od literarne scene kot od literature. “Tragedije, kakršna je bila vojna v Bosni, naredijo bledo vsako knjigo, vsak film.” Vedno znova se vrača k romanu Vojna in mir Leva Nikolajeviča Tolstoja.
MAKSIMILJANA IPAVEC
