Brez mojstrske besede ni uspešnega pisatelja

A kaj je dobro in kaj slabo v družbi, ki prisega povečini le na cene in poredko na vrednote? In kaj je omika, kaj pa neomika?

Vprašanja, kot bi izgubljenec v oceanu neizmernega vsemirja ugibal, kje je rob vesolja, kje sredina, kje je zgoraj in kje spodaj, kje je sever in kje jug. V neskončnosti, kjer ni sredine ne obrobja, odgovorov na ta vprašanja ni. Hudomušnež me je hotel trmasto prepričati, da tudi odgovor na vprašanje, kaj je dobro in kaj slabo, v naši obsavsko-obdravsko-obsoški družbi ni mogoč. Rekoč: če smo v Sloveniji vsi precepljeni na laž in vsi radi lažemo, je najslabši naš lažnivec še zmerom slab, najboljši pa še zmerom daleč od tega, da bi bil dober. In tako naprej, na leve (slabe) in na desne (slabše) stranke. Mi je nalágal in lagàl še o neomiki in omiki. Bla bla bla.

Vendar v jeziku takšno polovičarstvo in sprenevedanje o dobrem ali slabem ne pomaga, ker nam jezik sam pove, kaj je dobro in kaj slabo v našem pisanju in govorjenju. Tehtnica za to razsodbo je zanesljiva in natančna kot menjava dneva in noči. Skrita je v odgovoru na vprašanje, koliko naša beseda vpliva na ljudi, h katerim se obračamo. Če nam prisluhnejo, je dobra, če ne, je slaba.

A to, da nam ljudje prisluhnejo, je odvisno od tisočerih kratkih, drobcenih korakov, iz katerih je sestavljen dober jezik. Kaj je prav in kaj ni prav v jeziku, vemo, ne da bi na drdrdr poznali vsa zamotana pravila, zbrana v slovnicah in pravopisih - ker ne pripelje daleč, kdor se pelje po pravilih le naravnost. Navadno le do prvega ovinka. Hudomušnež mi je sodbo, da je prirojeni čut za jezik boljši svetovalec kot vsa slovnična pravila, ponazoril s pravnikom in pravom: “Četudi nismo pravniki, vsak med nami ve, kaj je prav in kaj narobe. Vsi vemo, da je zločinec, kdor je ubijal v Srebrenici, čeprav nihče od nas ni bral nobenega zakonov, po katerih je pobijanje nedolžnih grd zločin!”

Osvetlimo nekatere od neštetih napačnih korakov, s katerimi naš jezik, ki ga je narava ustvarila kot dobrega, maličimo v slabega.

Nekoč sem moral zboljšati naslednji stavek z nepravilnim mestnikom: “Ostaniva pri Mateju Sternenu, našemu znamenitemu impresionistu. Kako je bilo pri njemu?” Ni težko popraviti te napake, vsak med vami bi to odlično opravil, drage bralke in bralci, a malo težje je premnogega prepričati, zakaj ni dobro, da v zborni slovenščini govorimo in pišemo nepravilne slovnične oblike.

Besede “našemu, znamenitemu, pri njemu” bi morale biti zapisane pravilno: “našem, znamenitem, pri njem”. Kaj je novinarja zamamilo, da je te besede namesto v pravilen mestnik (5. sklon) postavil v napačen dajalnik (3. skl.)? Najbrž ime Matej Sternen, ki se glasi enako v 3. in v 5. sklonu: hvaležni smo Mateju Sternenu (3. skl.), ostaniva pri Mateju Sternenu (5. skl.). In zato je novinar še pri pridevnikih in zaimku izenačil 3. in 5. sklon. Namesto prav: pri “našem, znamenitem, pri njem” (5. skl.) je zapisal napak: pri “našemu, znamenitemu, pri njemu” (3. skl.).

Ta lajavska razvada, ki jezika vešče bralce odganja od zapisa s takimi napakami, je doma v podpodenski barjanski žabarščini in od nje na sever med skopuškimi Gorenjci. Od tam se širi v vse vetrove v pogovorno slovenščino po mestih. A knjižni jezik je ne sliši rad in jo preganja. Preganjajo jo tudi dobri novinarji, ker nočejo, da jim zaradi njih zbežijo bralci.

“Druga, prav v uho bijoča nepravilnost, je pogosta raba predloga 'z' tudi pred nezvenečimi glasovi, npr.: z pesmijo, z šolo, z tem itd. Kot da predvsem mladi, perspektivni radijski in televizijski voditelji - da o politikih niti ne izgubljam besed - ne v šoli ne kje drugje še niso slišali za predlog 's'!” mi je zapisal Tadej Leban z Goriškega.

Tudi naš na Trubarju, Prešernu, Kosovelu, Kocbeku in njim enakih besednih čarodejih temelječi knjižni jezik večkrat upošteva pravilo Srba Vuka Karadžića “piši, kot govoriš”. Na primer pri predlogu “s - z”, ki ga na osnovi izgovora zapisujemo na dva načina. Zato je marsikdo prepričan, da gre za dva predloga. V resnici je en sam, samo njegov izgovor kaže dva obraza: pred nezvenečimi soglasniki je “s”: s kuzlo, s fičafelo, s candro; a pred zvenečimi glasovi “z”: z možem, z drugimi, z vsemi.

Zakaj ta predlog marsikdo zapiše napak, na primer: z sestro? Zato, ker ga izgovori ločeno od besede, ki je za njim. A že naši protestanti so ta predlog (tudi druge) pisali kar skupaj z besedo za njim. Zato so ga zmerom izgovorili prav. Tudi danes ga bomo zmerom zapisali prav, če ga bomo pred zapisom izgovorili skupaj z besedo za njim. Tako bomo zmerom zadeli pravo.

In bralci nam ne bodo ubežali zaradi slabega jezika. Kot bi jih zbežalo več kot pol pred neusmiljeno slovenščino v naslednji trditvi: “Država očitno priznava, da je križišče v Šmarjah nevaren odsek, sicer ne bi nekaj sto metrov pred njim namestili ta prometni znak.” Kako je moč na enem mestu zbrati toliko napak? V stavku se osebek “država” ne ujema s povedkoma “priznava” in “namestili”. In predmet “ta prometni znak” bi moral ob zanikanem povedku “ne bi namestili” biti v 2. sklonu. Torej: “ne bi namestili tega prometnega znaka”. O krajevnih imenih Šmarje, ki jih lahko sklanjamo ali v ednini (Šmarje, Šmarja, v Šmarju) ali v množini (Šmarje, Šmarij, v Šmarjah), pa morda kdaj drugič.

Lepo vas pozdravljam, drage bralke in bralci. Zahvaljujem se vam, da mi pošiljate jezikovna vprašanja. JOŽE HOČEVAR