Čarovniki: od Merlina do Potterja
Čarovniki literature in filma prihajajo v mnogih starostih, oblikah, pa z mnogoterimi stopnjami sposobnosti. Med najbolj znanimi sta Merlin in Gandalf, ki poosebljata trend zašiljenih kap, belih brad, palic in energetskih “puščic”, izstreljenih iz rok.
Modernejši čarovniki so tisti, ki se zgledujejo po likih Raymonda Chandlerja - detektivi, ki svoje delo oglašujejo v časopisih, rahlo cinični veterani, zmerno nagnjeni k idealiziranju blondink. Dylan Dog bi lahko spadal v to kategorijo, čeprav je morda še bolj reprezentativen lik Harry Dresden iz serije knjig Jima Butcherja. Harry Potter pravzaprav ne spada ne v eno ne v drugo kategorijo, čeprav je vsekakor mnogo bližje prvi.
Harry vsekakor ne bi obstajal brez tradicije knjig o odraščanju in šolskem življenju v Angliji, predvsem knjig Enid Blyton. Vprašanje je tudi, kako bi se Harry znašel, če ne bi (predvsem) Charles DeLint v književne kroge vpeljal takoimenovano urbano fantastiko - torej magijo ter bitja iz narodnih verovanj, v njegovem primeru predvsem indijanskih - na betonske ulice ter med neonske luči velemest. (Njegova Mala dežela - Little Country - je prevedena v slovenščino, čeprav so druge knjige, recimo The Onion Girl ali Someplace to be Flying, tudi vredne omembe.) Knjige o Harryju Potterju so zelo odvisne od načina mešanje urbanega in magičnega.
Harry ima sicer še eno asociacijo na ramenih: tisto na Jezusa Kristusa. Knjižna serija je sicer ponekod obtožena nemoralnosti in čarovništva, a Harryjeva zgodba je vendarle zgodba o nevidnem očetu, o boju s hudičem, ki prevzema mnogo obrazov, in samožrtvovanju - ter vstajenju od mrtvih. (Toliko na kratko.) Kristus kot čarovnik - in Biblija kot eden od prvih fantazijskih epov?
Ko (ponovno) preberete ali si pogledate še zadnje poglavje v sagi o malem velikem čarovniku Harryju, ki prihaja na svetovna platna 14. julija, vam ostane še kar nekaj drugih izborov: slalomov med različnimi magijami in uporabniki teh magij. Tu je Nedokončana zgodba (Neverending Story) Michaela Endeja, ki ljubi čarovnijo knjige ter čarobne bele zmaje. Težko je ignorirati trilogijo His Dark Materials Phillipa Pulmana, v kateri je znanost velika magija človeštva, in še karkoli izjemno berljive pisateljice Diane Wynne Jones, ki se zdi s čarovnijo besede naravnost prepojena. (Njenih knjig ni v slovenščini). Čarovnik besede je tudi Peter S. Beagle, katerega Poslednji samorog je preveden v slovenščino. (Na žalost ni prevedena njegova “pokopališčna sonata” A fine and Private Place.) In nenazadnje je tu magično poln Earthsea Ursule K. LeGuin, pa Bartolomejeva trilogija Jonathana Strouda, ki ponuja temnejše, bolj cinično psihološko ozadje likom (deček Nathaniel bi zlahka obveljal za zlobnega sošolca Harryju). In nenazadnje je delno prevedena tudi izvrstna serija Terryja Pratchetta o Disksvetu, Discworldu, ki poleg nujne količine čarovnikov vsebuje še roparje, barbare, trgovce, berače, govoreče pse, poštarje in nenehno satirično oziranje na razvoj naše krasne civilizacije.
PETER ZUPANC
