Čas brez ljubezni je prazen in sprijen

TRST> Glasbena podlaga techna, svetlobni efekti diskotek, ritem tleskanja in naskakovanje stene, plezanje po njej, a nikoli do vrha, vendar razkrečenih nog, izbočenih in razgaljenih zadnjic, norega hlastanja, da bi dosegli vrh - je dogajanje, iz katerega nastaja vzdušje premierne uprizoritve Schnitzlerjevega Rondoja v priredbi Željke Udovičić in prevodu Lučke Jenčič ter režiji priznanega sarajevskega režiserja Dina Mustafića v Slovenskem stalnem gledališču konec minulega tedna v Trstu.

Vzdušje je prepojeno z mehanicističnim seksom, ponavljajočo se isto snovjo: seks brez ljubezni je mehanika, brez nje je svet prazen in sprijen. Ljubezen med dvema je edina, ki ima moč osmišljevanja razdrtega, dekadentnega, nihilističnega občutja tega sveta, kar je tudi sporočilo celotne predstave.

Tipizirane osebe v predstavi so na nek način zavržene, prešuštniške in stremuške, brezobzirno zadovoljujejo svoje materialistične in seksualne potrebe, so izpraznjene, a hkrati neznosno hlastajoče za trenutkom, v katerem bi začutile ljubezen. In ti drobni trenutki, ko se dva za hip srečata, so v predstavi izdelani z enkratno erotično občutljivostjo in estetskim okusom, pri čemer je imela zagotovo nespregledljivo vlogo sarajevska koreografinja Sonja Vukičević, ki je predstavi definirala gib. In nenazadnje izvrstna glasba Vladimirja Pejkovića, ki prežema celotno dogajanje.

Skozi deset zgodb na isto temo, ki se med seboj prepletajo in ponavljajo, vodi režiser Dino Mustafić igralce izjemno dinamično, čustveno nabito in brez oddiha. Predstava je namreč tudi fizično izjemno zahtevna in naporna. Naskakovanje stene, pravzaprav zidu, odlične scenske rešitve Dragutina Broza, ki je tudi avtor videa, ki sceno v fizični obliki plezalne stene učinkovito oblači, da je zdaj hotelska soba, zdaj garderoba igralke ali pisarna itd., se na koncu vsakega prizora ali zgodbe ponavlja, ponavlja in ponavlja, kar daje predstavi ritem, zlovešč ritem človeškega zaletavanja v nedosežno ...

Edina oseba, ki v predstavi deluje čisto, je cipa. Ona živi svoj greh javno. Podobna je Sonji Marmeladovi iz Zločina in kazni Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, zato ji režiser dovoli, da se za konec z Njim drži za roko. V njeni vlogi odrsko zelo prepričljivo deluje Maja Blagovič.

Neprezrta tudi nikakor ne more ostati vloga Selme, ki jo igra Lara Komar.Ta je bila s svojo subtilnostjo izjemno čutna in prodorno sugestivna. Opazen igralski napredek je v zadnjem letu naredil tudi mladi igralec Luka Cimprič, ki v Rondoju igra vojaka. Pri vlogi igralke, upodobila jo je Nikla Petruška Panizon, bi se gledalec morda nadejal prej intelektualnega cinizma kot neposredne grobosti. Vlogi bi dal cinizem več šarma. V paru s Panizonovo pa pesnika zanesljivo odigra Primož Forte.

Gledalca zagotovo posebej prepriča vloga travestita, ki ga oblikuje Jure Kopušar v tandemu z Vladimirjem Jurcem, ki je kot Faruk s svojo izkušenostjo v dramski igri mlademu igralcu v izjemno oporo. Vrtiljak se zavrti in ustavi z zgodbo tajkuna, ki ga suvereno odigra Gojmir Lešnjak.

Priredba Schnitzlerjevega besedila s konca 19. stoletja vključuje narativne vložke, ki predstavi dajejo aktualističen ton, jo za hip upočasnijo, ironizirajo, na koncu pa zresnijo z aktualnim dogajanjem in položajem žensk muslimank v svetu. Ta narativni del deluje v predstavi nekoliko vsiljivo.

In če nikakor ne gre spregledati, kako zelo uglašen in discipliniran je celoten igralski ansambel, pa tudi ni mogoče prezreti, da predstavi napetost po dobri uri vsaj za nekaj časa popusti.

MAJDA SUŠA