Čas, ki prinaša nove izzive

Kriza je priložnost, je rek, ki ga je slovenski premier Borut Pahor rad ponavljal, a ga od njega že dolgo ni bilo slišati. Ostal je tam daleč, za hrbti tisočev, ki so jim, menda na plečih te iste krize, ki je priložnost, odtegnili delo in dostojanstvo.

Kriza, erozija marsičesa ali karkoli že je to, kar se dogaja v naši državi in marsikje naokrog, se dotika domala vsega. Kaj pomeni za pridelavo vrhunskih slovenskih pridelkov, ki morda res niso najnujnejši za golo preživetje, je mogoče za zdaj oceniti čez prst. Gotovo pa je, da je ni obšla.

Številni vinarji so se malce zavrteli in v imenu prilagajanja trgu prilagodili svoja vina. Novi trend so lažja, enostavnejša vina. In cenejša. In četudi novi pristopi niso zgolj posledica krize, temveč kompleksnejši pojav, za katerega so številni razlogi - od tempa in sloga življenja do podnebnih sprememb -, pridejo v teh časih marsikomu prav. Ker mu uspe pridelek spraviti na trg vsaj za sprejemljivo nadomestilo za vloženo delo.

Veliko vinarjev, ki jim je trta edini vir preživetja, so več v avtomobilih kot v vinogradih in kleteh. Naokrog je treba, od vrat do vrat, da te spoznajo, da z gosti okušaš svoje vino in jih navdušiš zanj. Slovenija za številne postaja premajhna, frčijo naokrog po svetu, tudi v Ameriko in še bolj oddaljeni Indijo in Kitajsko, kjer kar kipi od novega srednjega razreda, željnega sladostrasti, ki so zahodnjaški simbol življenja, na kakršnega se želijo čim prej privaditi.

Gotovo so tudi kleti, iz katerih pridelek ne bo šel naokrog, morda je moral celo v kanal, da je dal prostor novi letini. In se vprašamo, ali je to, kar se dogaja vinarjem, tudi scenarij, ki čaka oljkarje?

Do neke mere je odgovor lahko pritrdilen. A moramo za korenitejši razmislek ugotoviti, da je slovensko oljkarstvo v drugačnem položaju. Predvsem je veliko šibkejše in veliko bolj ranljivo.

Podoba slovenskega oljkarja je podoba popoldanskega zaljubljenca v zemljo in oljke, ki mu vračata vloženi trud in dajeta moč, da nadaljuje. Oljkarstvo v Sloveniji gotovo še zdaleč ni biznis, veliko vprašanje je, če bo za koga sploh kdaj. Za veliko večino oljkarjev je način življenja, kar je izjemno pomembna in optimistična komponenta, na kateri velja graditi. A vendarle graditi tako, da gre slovensko oljkarstvo vštric s časom.

Kar se kakovosti pridelka tiče, že dolgo ni več nobenega dvoma. Tudi letos ne, saj so prva poročila iz oljarn spodbudna.

Malce drugače je, in v tem se ponavlja lanska zgodba, kaj storiti z vsem pridelkom. Številni, ki so ambiciozno sadili pred petimi in desetimi leti, se soočajo z vprašanjem, kam z letošnjim oljem. Marsikdo ima v kleti še zajetno zalogo lanskega, v ušesih pa zven stalnih kupcev, da bodo letos potrebovali manj olja, pet litrov namesto deset, deset namesto dvajset.

Morda nekoliko turobna vprašanja niso povsem na mestu v času, ko letina prihaja pod streho, a so tukaj, med nami. Kot ponudbe o prodaji oljk na drevesih ali bojazen oljkarjev, da bodo z registriranjem pridelka izzvali državno malho, da pride še po drugo desetino.

Pridelava oljčnega olja ni poceni, stroški se kopičijo na vsakem koraku. Zadoščenje nad vrhunskim pridelkom je sladko, a še slajše, ko uspe oljkar pridelek deliti z zadovoljnimi kupci, ki znajo ceniti njegovo delo, trud in predanost.

Ne le enkrat, večkrat bo treba ponoviti, da se morajo slovenski oljkarji zavihteti v novo epizodo. V njej so potrebni ustrezen nastop, ustrezne predstavitve in predvsem ustrezna zasidranost, pri čemer morajo odigrati svojo vlogo vsi v verigi ponudbe vrhunskih domačih pridelkov.

Potreba po povezovanju lahko zveni kot zlajnana fraza, a brez njega ne bo šlo. Ne gre le za povezovanje med oljkarji, v sosednjem vagonu istega vlaka so vinarji, na njem pa v najmanj enako pomembni vlogi gostinci in trgovci. In na drugi strani potrošniki, ki so vse bolj informirani in osveščeni. Vsi omenjeni so skupaj zgodba o pridelani in okušeni vrhunski domači kakovosti, a le, če je ne bodo motili preglasni šumi.

SAŠO DRAVINEC