Če bi bila samo pevka, bi bila zagotovo rock pevka

Po prvencu Pred vami stojim gola je lani spomladi izšel njen drugi album Na kožo napisane zgodbe, ki je v pol leta pošel in je bil pravkar ponatisnjen. Pred tem je Slovenijo obšla z avtorskim projektom Kot jaz, glasbeno predstavo oziroma celovečerno monodramo, ki se sprehodi skozi izbrane postaje burnega življenja Edith Piaf, velike dive francoskega šansona, v kateri Lara vzporedno pripoveduje tudi svoje življenje.

V tem času pa pospešeno pripravlja material za nov album šansonov na povabilo glasbenih kolegov iz Srbije. Povabljena je bila tudi na beograjski festival Ateljeja 212, kjer bo maja nastopila s predstavo Kuba libre iz Cafe Teatra. Pri nas si jo bomo lahko ogledali 14. maja v Ljubljani v Etno klubu Zlati zob ter istega meseca v okviru koprskega občinskega praznika.

>Umetnica ste, kot kaže, od vedno, že iz otroških let, ko ste bili zelo dejavni v izvenšolskih dejavnostih?

“To mi je bilo položeno že v zibelko, kot se reče, ker sem že takoj kazala znake, da me v kulturo vleče. Veliko sem plesala, pela, hodila v glasbeno šolo, pa v mladinski zborček, dramsko skupino …, kar je utrjevalo željo po igralstvu in potrjevalo, da si to res želim početi. Moja mama je kot učiteljica to videla in me pri tem tudi spodbujala. Ni me odvračala od tega, za kar sem ji zelo hvaležna, kot večina staršev to počne in dela otrokom škodo, ker jim vsiljujejo svoje želje in si zanje želijo nek drug neumetniški poklic, s katerim bodo več zaslužili.”

>Kdaj je prišla potem glasba znova v ospredje?

“Glasba je bila malo na stranskem tiru, ker so vse druge dejavnosti razvijale moje potenciale. Nihče ni pričakoval, da bom imela blazno glasbeno kariero, ne jaz niti doma. Vse se je začelo, ko sem še obiskovala akademijo in so mi kolegi in profesorji pravili, da dobro pojem, da imam dober glas in da lepo interpretiram. Takrat je bila na prvem mestu igra, zato temu nisem dajala veliko pozornosti. Odločilnega pomena pa je bila oddaja Igralci, ki pojejo na naši nacionalni televiziji. Poklicala me je Nataša Bolčina Žgavec in me povabila k sodelovanju, ker ji je nekdo povedal, da pojem. Hitro sem vzela nekaj iz akademskega repertoarja, se naučila ter z orkestrom Big Band zapela v živo Le pučak 'Enry 'Igins iz musicala My fair lady, kar seveda ni bilo enostavno, ampak sem to vzela kot izziv in očitno je bilo odločilnega pomena za nadaljnjo glasbeno pot.”

>… in šanson ste izbrali za vaš osrednji žanr?

“Seveda, z njim sem se spoznala na akademiji, večinoma smo to peli ter jazz standarde, hodila sem pa tudi k Nadi Žgur, kjer sem prepevala tudi bolj jazzy glasbo, kar mi je bilo zelo lepo spoznavati, ampak sem čutila, da nisem to jaz. Vedela sem, da mi je šanson zelo blizu skupaj z interpretacijo in močjo, ki jo imam, in da moram to izkoristi. Če pa ne bi bila igralka od začetka, bi zagotovo bila rock pevka. Zaradi močnega glasu in karakterja, ki ju imam, bi zagotovo pela v kakšni garaži in 'žgala' rock.”

>Pa niste imeli te sreče?

“Ne, jaz sem vedno izbirala druge zvrsti, nisem imela te tendence. Sedaj sem že toliko v šansonu, da ne vem niti, kako bi rock odpela … Lažje je, ko izbereš že obstoječe glasbenike, kot je bila Edith Piaf, ki jih lahko posnemaš, se po njih zgleduješ. Ko pa moraš svoj izraz in način interpretacije najti - kar je tvoje in zares samo tvoje, je pa težje. Tam sem se veliko iskala in sem se našla v šansonu ter v izražanju le-tega. Edith Piaf me je pri tem kar povlekla, ko sem se pripravljala na predstavo Kot jaz. Pomagala mi je iskati samo sebe, potem sem pa ugotovila, da jo moram zapustiti, ker moram dobiti tisto svoje nekaj. Sicer imava veliko skupnega in mi je zelo blizu, ampak vendarle je Lara nekaj drugega. Še vedno po malem to Laro iščem in sem jo našla tudi v tem zadnjem projektu Na kožo napisane zgodbe, ki se spogleduje z balkanskim in ciganskim melosom.”

>Za ta album je besedila napisal Feri Lainšček. Kako sta se našla?

“Zadnje čase, ko rastem in zorim, česar ne smeš nikoli izpustiti, ker moraš vedno osebnostno rasti, sem se veliko ukvarjala s svobodo, ki je močno prisotna v meni. Sem ena taka ciganska duša, ker ne maram ustaljenosti. Imam polno nemirnega duha, vedno moram biti v pogonu. Sprašujem se, ali smo sploh svobodni. Že od rojstva smo zasuti s tem, kaj moramo početi, nekje se zato izgubimo, človek kot bitje narave pa ima neke svoje zakonitosti, ki se ne spreminjajo. Na to pozabljamo in delamo po navodilih ter narekovanjih drugih. Svoboda je povezana tudi s cigani in tu sva se s Ferijem našla. V besedilih sva poudarila ljubezen in svobodo, kar se je nato razpletlo v različne zgodbe. In seveda je bilo potrebno to nujno oviti v balkanski melos.”

>Poleg glasbe in igre blestite tudi kot televizijska voditeljica. Radi sprejmete tovrstna povabila?

“Seveda, zakaj pa ne. To mi je vedno velik izziv, da poskusim samo sebe. Ponudbe so po uspešnih projektih vedno prihajale same od sebe in sem jih z veseljem sprejela. Imela sem tudi 'svojo' oddajo Povabilo med zvezde, kar je bila odlična plesna in pevska izkušnja, to je bil moj prosti čas, kjer lahko še kaj iz sebe naredim. V tej moji vsestranskosti se skriva ta ciganščina - poskusiti več stvari. Ostaja pa gledališče moja največja ljubezen. Po številnih glasbenih predstavah, kot so bile Do nazga Špas teatra, Moje pesmi moje sanje kranjskega gledališča, Sirup sreče z Mestnim gledališčem Ptuj, in drugih, pogrešam malo pravega teatra, v katerem ne bom več pela, sicer sem pa zelo zadovoljna s tem, da sem na svobodi, ker mi je pisano na kožo.”

>Nazadnje smo vas videli v novi kuharski televizijski oddaji Riba na oko. Radi kuhate?

“Seveda, zelo rada. Tudi oddaja se mi je zdela dobra ideja, čas sem imela in sem se z veseljem odzvala. Pripravila sem preproste in zdrave jedi, da nisem preveč kuharila pred kamerami. Nekaj je bilo za mesojedce, spet nekaj pa za vegetarijance, ker nisem vedela, kdo bodo moji gosti. Za frtaljo sem se namensko odločila, ker veliko ljudi ne ve, kaj to je in kako se jo naredi. Seveda sem jo priredila in jo pripravila iz polnozrnate moke. Ponudila sem tudi nekaj vin, ker ravno obiskujem malo vinsko šolo za ženske. Sem hedonist, pa ne v negativnem smislu; rada uživam življenje in iz njega srkam predvsem pozitivne stvari. Imam rada dobro in kvalitetno hrano, obožujem vina … Čim mi je nekaj všeč, vprašam za recept, tako da se v moji zbirki receptov najde veliko italijanskih jedi, veganskih specialitet, pa tradicionalni primorski recepti … Bolj raznoliko in bolj zdravo je, bolj mi je všeč. Ne verjamem pa v odpovedovanje v življenju. Vse delam zmerno.”

>Se vam Slovenci zdimo premalo hedonistični?

“Že zdavnaj sem to opazila, seveda. In mi je zelo žal, da je tako. To izvira iz dejstva, ker smo se prevečkrat podjarmili ter iz našega večnega hlapčevstva, kar imamo zakoreninjeno v genih. Ob tem me rešuje moja srbska kri, ki me v trenutkih, ko že čutim hlapca v sebi, zbudi in dvigne. Na trenutke se mi zdi, kot da ne bi znali živeti in uživati v sadovih svojega trdega dela, garanja … Tudi zelo lahko sprejmemo vse prepovedi, ki nam jih narekujejo višje institucije … Preveč kimamo in nastavljamo svoja lica. Žalostno je, ker se premalo upiramo in se nikoli zares ne upremo.”

>Kaj pa snujete ta trenutek?

“Pripravljam nov projekt na podlagi psihodrame, raziskovalni projekt, ki sicer ne bo tako zabavljaški kot pretekli. To bo znova avtorsko delo, tokrat na podlagi psihodrame s preigravanjem različnih vlog, kar tudi je način psihoterapije, ko odigravaš stvari iz svojega življenja in jih lahko od zunaj pogledaš ter si odgovarjaš. Terapevt je režiser in zato je to tako podobno teatru. Tipičen avtor tega žanra je Anton Pavlovič Čehov, kjer je v ospredju notranje doživljanje. Očitno mi je (hitro) preklapljanje vlog pisano na kožo, zato bom to uporabila tudi v prihajajoči predstavi.”

ANA CUKIJATI

Na koncertu v SNG MariborBrada

predstavi Kuba Libre