“Če bo tujina to vzela zares, nas bo imela za neuravnovešene”

> Najbolj odmeven med predlogi SDS za spremembe političnega sistema je predlog za odpoklic župana ali poslanca. Je to, da imamo težavne župane in poslance problem strank, ki rekrutirajo te ljudi, ali je to problem sistema, ki ga je treba spremeniti?

“Problem je na obeh straneh. Na eni vidimo, da se pojavljajo ljudje, ki opravljajo svojo funkcijo hudo neetično ali nezakonito, zato je treba tako glede županov kot glede drugih politikov vzpostaviti politično kulturo, ki bo v takih primerih kršitelje odločno usmerjala k odstopu. Po drugi strani je treba tudi pravno zagotoviti možnost za primer, če župan ali kak drug funkcionar trmasto vztraja na funkciji, za katero je izgubil vso legitimnost. Ravno pri županih vidimo, da takih pravnih mehanizmov ni in res je na mestu razmislek o možnosti odpoklica župana.”

Spremembe morajo biti pretehtane

> Na kaj moramo biti pozorni, ko spreminjamo sistem, da bo to mogoče narediti?

“Če se odločimo za odpoklic župana, ga je treba zastaviti tako, da bo možen samo v skrajnih primerih. Ne smemo po nepotrebnem slabiti položaja župana in drugih političnih funkcionarjev. Če preveč oslabimo te položaje, funkcionarji ne bodo mogli korektno opravljati svojih funkcij, ker bodo lahko stalno predmet oziroma tarča napadov.”

> Ali v drugih državah imajo možnost odpoklica?

“Primerjalne ureditve mi niso toliko znane, zagotovo pa jih je treba natančno preučiti. Toda najbolj nevarno je, da zaradi nekega konkretnega primera, kot je primer Kangler, nepremišljeno spremenimo državno ureditev za vse župane ali kake druge politike. Treba se je zavedati, da imamo tudi veliko dobrih županov, ki jih je treba obvarovati neutemeljenih pravnih in političnih pritiskov, da bodo lahko dobro opravljali svojo funkcijo. Sprememba torej da, toda vsestransko pretehtana.”

Skrajno neprimerna nezaupnica sodstvu

> Kako sicer ocenjujete predloge SDS za spremembe političnega sistema?

“Večina tistih predlogov, ki zahtevajo ustavno spremembo, je vrednih razprave. Večina jih je torej legitimnih. Med problematičnimi je denimo možnost odpoklica poslanca, ki je v parlamentarnih sistemih praviloma ne poznajo. Po drugi strani so možnost uvedbe večinskega sistema, poskusnega mandata za nove sodnike, enostavnejši razpis predčasnih volitev ali poenostavitev postopka imenovanja nove vlade in še nekatere rešitve vredne razprave. Toda velika težava je, da ta hip ni videti realne možnosti, da bi lahko v državnem zboru dosegli dvotretjinsko večino za spremembo ustave. Zato menim, da je treba nemudoma, v nekaj dneh ali tednih, v neformalnih razgovorih ugotoviti, ali obstaja politična volja za spremembe. Če te volje ni, potem je za to škoda vsakega kančka energije. Zdaj moramo namreč vso energijo usmeriti v operativne naloge na področju gospodarstva, sociale, financ, znanosti, kulture, šolstva …, ne pa jo preusmerjati na nekaj, česar zelo verjetno ne bo mogoče izpeljati. Še posebej, če upoštevamo, da večina teh sprememb ustave nima nobene neposredne povezave z reševanjem krize.

Pripravljenih je tudi nekaj predlogov, ki jih je mogoče doseči s spremembo zakona. Sem sodijo, denimo, odpoklic župana, uvedba finančne policije, preučitev, katere državne in paradržavne institucije pri nas obstajajo, pa jih druge države nimajo. Premislek o teh predlogih je smiselno opraviti takoj, vendar pa gre tu za manjše posege v sistem. Sam bi se denimo zavzemal za uvedbo finančne policije, za bistveno omejitev privilegijev, ki jih imajo funkcionarji, podpiram tudi možnost, da se župana v skrajnih primerih ali odpokliče ali drugače sankcionira, če izgubi vso politično podporo ali deluje nezakonito.”

> Kaj pa predlog SDS za reelekcijo sodnikov?

“Tu moram poudariti, da je predlog, da bi se morala za vse obstoječe sodnike izvesti reelekcija, skrajno neprimeren. To je tako škodljiv predlog, da skoraj ne morem verjeti, da ga je izrekel sam predsednik vlade. To je popolna nezaupnica sodstvu; vsak sodnik, ki zdaj sodi, bi moral še enkrat v DZ na ponovno izvolitev. To je popolna nezaupnica predsednika vlade in njegove stranke pravni državi in če bo tujina to vzela zares, nas bo imela počasi že za neuravnovešene. Slovenija je ena redkih evropskih držav, kjer sodnike voli parlament, torej politika, in v takšnih okoliščinah dobi reelekcija še dodatno grozeč pomen. Predlaga se tudi, da se sodni svet za čas predlaganja sodnikov v reelekcijo okrepi s sodnimi strokovnjaki iz mednarodnih sodnih institucij in vrhovnimi sodniki drugih držav. To je dodatna žalitev države s strani lastnega predsednika vlade. Gre za odrekanje lastni suverenosti, za katero se je ta predsednik vlade pred 20 leti - zdaj pa ne vem ali zares ali navidezno - boril. To je podobno, kot če bi rekli, naj se v času krize naša vlada okrepi s tujimi ministri. Predlog, da naj bi tuji sodniki pomagali pri izbiri naših sodnikov je nezaslišan in do te mere nespodoben, da se bom čudil, če ne bo kdo zahteval odstopa predsednika vlade.”

> Vidite v tem lapsus ali poskus, da bi si vlada večala politično moč?

“To seveda ne more biti lapsus. Ta tekst je zapisan oziroma artikuliran na način, ki ne dopušča dvoma o tem, da ga je nekdo hotel zapisati. V tem vidim tudi neko politično taktiko, ki pa je nesprejemljiva. Sodstvo pri nas ne uživa dosti javnega zaupanja in tisti, ki poda predlog za reelekcijo in pomoč tujih sodnikov, ve, da se bodo tisti, ki tak predlog kritizirajo - opozicijske in druge stranke ter stroka - zamerili javnosti. Toda to je tako zelo škodljiva in neodgovorna politična igra, da se kot pravni strokovnjak in bivši predsednik sodnega sveta nanjo ne morem odzvati drugače, kot da jasno povem, da so taki predlogi nevredni visokih nosilcev oblasti. Tudi jaz sem bil že večkrat javno kritičen do sodstva in tudi do konkretnih sodnikov, a kar je preveč je preveč. Če bodo državljani zaradi nekakšnega splošnega nezadovoljstva s sodstvom še naprej nasedali na takšne igrice, bodo sokrivi za nadaljnje poglabljanje krize pravne države.”

Zdaj naj politika pokaže, ali je dojela

> So vam do zdaj videni odgovori politike na proteste dali vedeti, da politika razume dogajanje?

“Ta spontani protest, seveda njegov mirni del, je nekaj najboljšega, kar se nam je lahko zgodilo, kajti na ta način so lahko politiki prepoznali, da ljudje iz različnih slojev, iz različnih političnih skupin, mladi in stari, čutijo, da je razvoj zadnjih let v politiki zašel na stranpoti in to tako daleč, da državljani tega ne moremo več prenašati. Odziv politike na protest je bil skrajno zadržan, po moji oceni preskromen. Videlo se je, da se vladajoča politika v tem momentu ne znajde, pa tudi del opozicije ne najbolje, kajti protest je bil izražen zoper celotno politiko. Večina politikov očitno še vedno ne razume dovolj dobro, v kakšni situaciji smo. Če pa se motim, in se le pretvarja ter zaradi tega namenoma preusmerja pozornost na že omenjeno reformo političnega sistema, potem pa je ta politika nevarna.”

> Ob pozivih h Kanglerjevemu odstopu so nekateri opozarjali, da moramo biti previdni pred ustvarjanjem občutka, da se da samo na ulici nekaj spremeniti. Ali vidite nevarnost, da bo Kanglerjev odstop vodil v plaz podobnih zahtev?

“Ta nevarnost obstaja, zato je odgovornost nas vseh, da ljudem sporočimo, da so takšne demonstracije sicer dopusten in tokrat primeren, na splošno pa le izjemen ukrep. Nevarnost, da bi šle stvari predaleč, vedno obstaja, ne bi pa rad, da bi se s to nevarnostjo zdaj manipuliralo in ljudi zastraševalo. Tisti, ki so pripomogli k ozaveščanju župana Kanglerja, da mora oditi, namreč niso bili protestniki, ki so metali kamenje. Če bi nastopili samo oni, bi mi vsi podprli župana. Župan se je odstavil sam s svojimi neprimernimi odločitvami in vedenjem, miroljubni protestniki pa so mu to samo zelo jasno sporočili.”

Kaj bi moralo v državi slediti zdaj?

“Menim, da je zdaj čas, da se stvari umirijo, da se ljudje posvetimo vsak svojemu delu in nalogam in damo politiki možnost, da se loti svojih nalog na najboljši možni način. Sporočilo državljanov je bilo primerno – govorim o miroljubnih protestih. Seveda ekscesov ne moremo nikoli povsem preprečiti in hvala bogu je tukaj tudi policija odigrala svojo vlogo in uspela večinoma ohraniti dostojanstvo miroljubnih protestnikov. Sporočilo je bilo dano, zdaj moramo dejansko pustiti institucijam, da pokažejo, ali so ga sprejele in ali so ga sposobne uresničiti. Kajti morajo ga! Če ga ne bodo, se bo verjetno potreba po takem sporočanju s strani državljanov in civilne družbe pojavljala vedno znova. Če te oblast razočara, če se izneveri, če sama ne spoštuje standardov, ki so uveljavljeni v demokratični kulturi in pravni državi, potem ima javnost in tudi vsak državljan posebej pravico, da jo javno kritizira oziroma opomni na njeno dolžnost in odgovornost.” JANA KREBELJ