“Če ti rečejo Slovenec, je to žaljivka”
V Reziji je vroče. Pa ne zaradi poletne vročine, ki je na dan našega obiska neusmiljeno žgala tudi tam, v ledeniški dolini na drugi strani Kanina. Ponedeljek okoli poldneva morda res ni bil ravno najprimernejši čas za obisk; Rezija je bila kot izumrla. Še tiste redke duše, ki so se tu pa tam hladile v kakšni senci, so le nemo opazovale prišleka.
So pa zato italijanske zastave, izobešene po številnih hišah tamkajšnjih vasi, glasno kričale, da se v tej lepi, a žal mnogim Slovencem premalo znani slovenski deželi na skrajnem severovzhodu Italije dogaja nekaj čudnega ...
Že ko sva s fotografom v Resiutti zapustila staro regionalno cesto, ki vodi od Vidma proti Trbižu, in zavila v dolino med mogočnimi gorami, nama niti čarobnost pokrajine, ki sva jo oba uzrla prvič, ni zmogla pregnati tesnobe, ki naju je prevevala. “Kar se danes dogaja v Reziji, je fašizem. To je nekaj zelo hudega ... preštevanje, izločevanje. Bog ne daj, da se to prenese na kakšno drugo okolje,” so mi v glavi odmevale besede novogoriškega župana in poslanca Državnega zbora Mirka Brulca.
Brulčev komentar se je nanašal na nedavne dogodke v Reziji: v začetku avgusta so nestrpneži, predvsem člani in podporniki društva Identità e tutela, ki nasprotujejo enačenju rezijanskega ljudstva s slovensko manjšino, s psovkami in grožnjami iz občinske hiše na Ravenci pospremili Gabriela Cherubinija, imetnika prve dvojezične osebne izkaznice v Reziji; le nekaj dni zatem je rezijanska občina vsem občanom na dom poslala (resda anonimni) vprašalnik, v katerem jih sprašuje tudi o tem, kateri narodni skupnosti pripadajo in kakšen je njihov odnos do domovine; pika na i nedemokratičnosti in hudim pritiskom na slovensko narodno skupnost v Reziji pa je nedavna zahteva občinske uprave z županom Sergiom Chinesejem na čelu, da bi morala biti občina Rezija izločena iz zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji. S tem pa bi ostala slovenska skupnost v Reziji brez kakršnekoli zaščite ...
Grozeče zastave
Vožnja ob kot Soča smaragdni hudourniški rečici Bila, ki so jo Italijani poimenovali kar po dolini - Rezija (Resia), je sicer nekoliko pomirila vznemirjenost, a prihod v Solbico - vasico, ki med potresom leta 1976 ni bila hudo poškodovana in še danes ohranja arhitekturno podobo stare rezijanske vasi -, kjer naju je na sedežu Zveze slovenskih kulturnih društev že čakala Luigia Negro, je samo potrdil črno slutnjo: v tej prelepi deželi “rozajanski” je nekaj hudo narobe ...
“Ja, zadnje mesece je res hudo!” nama je potožila Luigia Negro, predsednica kulturnega društva Rozajanski dum in odločna borka za slovensko besedo v Reziji. “Še župnik je v nedeljo pri maši dejal, naj se vendar pomirijo strasti in naj se zgladijo spori, sicer ne bo nič dobrega. In vse, ki so v zadnjem času doživeli nacionalistične napade skrajnežev, je prosil odpuščanja,” nam je zaupala. “In te zastave, ki ste jih opazili ... Včasih smo jih izobešali le ob državnih praznikih. Zdaj pa stalno visijo. Italijani želijo s tem poudariti, da je tukaj Italija,” je pojasnila Luigia, ki si je s svojim javnim prizadevanjem za slovensko besedo v Reziji nakopala kar precej nasprotnikov, da ne rečemo sovražnikov ...
Slovensko narečje
A Luigia je neomajna: “Naj župan Chinese in njegovi somišljeniki še tako trdijo, da nima rezijanski jezik nobene zveze s slovenščino, da je to samostojen slovanski jezik ... To ni res! Jezik, ki ga govorimo v Reziji, je slovensko narečje, kar potrjujejo tudi strokovnjaki, od Frana Ramovša dalje. A težava je v tem, da ljudje včasih bolj poslušajo tistega, ki pametuje v gostilni, kot da bi prisluhnili razlagi jezikoslovca. Prav zato smo v zadnji številki tednika Naš glas, ki ga od leta 2005 izdajamo v našem kulturnem društvu, objavili pogovor s priznanim strokovnjakom na področju primerjalnega slovanskega jezikoslovja, Novogoričanom doc. dr. Matejem Šeklijem z ljubljanske Filozofske fakultete. Kot pravi prof. Šekli, na svetu ni lingvista, ki bi potrdil, da rezijanščina ni slovenski dialekt. Rezijanščina ima dvojino, besede se sklanjajo enako kot v slovenščini … To so le najbolj očitni dokazi, pravi prof. Šekli.”
In res! Čeprav sem sprva mislila, da ne bom ničesar razumela, mi je rezijanščina, tako pisana kot govorjena, šla kar dobro v uho. Večino besed, ki sem jih prebrala bodisi na obcestnih tablah bodisi v glasilu Naš glas, sem razumela. Pisava se zaradi dvojnih pikic nad nekaterimi črkami in čudne, slovenskemu jeziku nekoliko nelogične kombinacije črk (kot na primer sbuhan, ki pomeni zbogom, ali pa wse, kar pomeni vse) zdi sprva precej zapletena; a če si v spomin prikličeš narečje, v katerem so govorile naše none, ti je takoj jasno: rezijanščina je del slovenskega jezika. Le poskusite fonetično zapisati kakšno narečno besedo: na Ajdovskem bo veter vejtr, v Brdih vjtr, v Reziji pa vitar …
Začelo se je leta 2003
Pritiski na slovensko narodno skupnost v Reziji so se pričeli leta 2003 med kampanjo za županske volitve v Italiji, ki so bile naslednje leto. “Spomnim se, da je Sergio Chinese - tedaj še ni bil župan - osebno stopil do mene in mi rekel, da bo storil vse, da bi dokazal, da rezijanščina ni slovensko narečje ... In očitno svojo namero uresničuje,” z grenkobo v glasu pripoveduje Luigia Negro.
“Tej protislovenski kampanji, ki jo goni društvo Identità e tutela - naj kot zanimivost omenim, da je bil prvi predsednik tega protislovenskega društva prav sedanji župan Chinese -, sledijo predvsem starejši ljudje, ki živijo zunaj Rezije, in mladi, ki sploh ne govorijo v narečju … Vedno trdijo isto: mi nimamo nič skupnega s slovenskim jezikom, če se bomo naučili slovenski knjižni jezik, bomo izgubili narečje in podobno. To, kar se trenutno dogaja v Reziji, je nezaslišano: vam, ki živite v Sloveniji, je težko razumeti, da če ti rečejo Slovenec, je to žaljivka. A zaradi vse te propagande je dobila beseda Slovenec tako negativen prizvok, da jo ljudje res razumejo kot žaljivko.”
Do leta 2003 se v Reziji o Sloveniji in slovenstvu sploh ni govorilo. “To je bila kot nekakšna tabu tema. Ljudje so se je raje izogibali, saj niso želeli riniti v težave. Pri mnogih je bil še vedno prisoten strah iz povojnih let; bali so se komunistične nevarnosti, ki je ždela tam za hribi, v Jugoslaviji. V predvolilni kampanji, ki se je začela leta 2003, pa so desničarski skrajneži pričeli udrihati čez zaščitni zakon za slovensko manjšino v Italiji, ki je stopil v veljavo leta 2001. In takrat se je življenje v naši dolini povsem spremenilo … Veste, člani društva Identità e tutela so prav strašili ljudi: da bo tukaj kmalu Slovenija, da bo meja na reki Bili, da bodo starejši poslej dobivali penzijo iz Ljubljane … V časopisih so se pričeli pojavljati sovražni članki, uperjeni proti Sloveniji in Slovencem. Hujskali so ljudi ... Razdrla so se številna prijateljstva, tudi družine so se sprle med seboj… Bilo je grozno! Sploh pa zato, ker so to počeli ljudje, ki sem jih poznala.”
Lani, ko se je na županski stol v Reziji zavihtel Sergio Chinese, so se pritiski še stopnjevali. Chinese vztrajno trdi, da nima Rezija nobene zveze s Slovenijo in slovenskim jezikom. Uveljavljanje vidne dvojezičnosti, kamor sodi tudi izdaja dvojezične osebne izkaznice, je zato po prepričanju podpornikov vladajoče desne koalicije povsem nesprejemljivo. Chinese celo pravi, da bi Rezijani potrebovali svoj zaščitni zakon. “Ja, kolikor sem seznanjena, bi želel Rezijo vključiti v okvir občin, kjer je prisotna furlanska manjšina. Pravi, da smo Rezijani bolj Furlani, ker je naša zgodovina vezana - in to je res - z opatijo v Možacu (Moggio Udinese),” pojasnjuje Lugia Negro.
Slovenija kot bavbav
In tudi to je eden od vzrokov, da se Rezijani ne čutijo povezani s Slovenijo. Za mnoge je namreč Slovenija še vedno tuja dežela “tam za Kaninom”.
“Edini, ki so imeli stike s Slovenci, so bili naši brusači, ki so vedeli, da Slovenci 'govorijo kot mi'. Dejstvo pa je, da nas nihče nikoli ni poučil, kakšen jezik sploh govorimo v Reziji, in da smo del slovenskega kulturnega sveta. Če boste Rezijana vprašali, ali se čuti Slovenca, vam bo odgovoril, da ne. A ne zato, ker si tega ne bi želel, pač pa zato, ker mu nikoli nihče tega ni pojasnil. Vzrok se torej skriva v nevednosti, ne pa v nasprotovanju. Da je rezijanščina slovensko narečje, je začel na glas opozarjati šele jezikoslovec Fran Ramovš v prvi polovici 20. stoletja. A dejstvo je, da je vse to, kar se je dogajalo v Sloveniji od 19. stoletja naprej, torej razvoj knjižnega jezika in narodove identitete, našo v gore ujeto dolino žal zaobšlo. Prišla je druga svetovna vojna, sledila ji je t. i. hladna vojna, ki je našo, že tako zaprto in težko dostopno dolino še bolj odrezala od slovenskega kulturnega prostora, ki je bil del takratne Jugoslavije; ta pa je zaradi komunizma Italiji predstavljala velikansko nevarnost. Ne boste verjeli, še danes, toliko let po osamosvojitvi, imajo nekateri Slovenijo za del Jugoslavije, ki predstavlja zanje nekakšen komunistični bavbav,” se nasmehne Luigia.
Negotova prihodnost
Če je v Reziji še v začetku 20. stoletja živelo več kot 5000 ljudi, jih danes le še okoli 1100. “V resnici jih v dolini živi bistveno manj, saj mnogi stanujejo drugod, recimo v Vidmu in v drugih večjih krajih po Furlaniji ter po Italiji, in prihajajo v Rezijo samo poleti na dopust.”
S temi “dopustniki”, ki preživijo v dolini le kakšna dva do tri tedne na leto, pa v zadnjih letih ni več lepo sobivati, pravi. “Če sem iskrena, komaj čakam, da mine poletje in da gredo spet domov. Zakaj? Ker nas zgolj utrujajo s to politiko, ne zanimajo pa jih dejanski problemi, ki tarejo Rezijo: kako ohraniti šolo na Ravenci, urediti cestno infrastukturo, poskrbeti za razvoj turizma … Vsako leto nas obišče veliko turistov, mi pa premoremo en sam samcat hotel … In namesto da bi složno načrtovali lepe stvari za prihodnost, se izgubljata energija in dobra volja v pogovorih, ki ne peljejo nikamor. Mislim, da bi morala občinska uprava poskrbeti za razvoj naše doline. Žal pa vse moči uperja samo v en problem in želi doseči izločitev Rezije s seznama 32 občin, kjer velja zaščitni zakon za slovensko manjšino. V tako napetem vzdušju pa ni lepo živeti,” priznava naša sogovornica.
Treba je ohraniti narečje
Luigia Negro si želi, da bi njena dolina imela prihodnost. Da bi se mladi radi vračali vanjo in si tam želeli tudi ostati. “No, nekateri res ostajajo, kar nam vliva upanje, da življenje v teh lepih krajih vendarle ne bo zamrlo. A paziti moramo, da ohranimo tudi naše narečje!”
Velika večina ljudi v dolini sicer komunicira v italijanskem jeziku. Razen starejših, se razume: njim je rezijanščina prvi jezik. “Tudi moja generacija, tisti torej, ki smo bili rojeni pred potresom leta 1976, smo navajeni govoriti v rezijanščini. V družini smo vedno govorili le v narečju. Mlada generacija, ki se poleti vrača v dolino, pa ga skoraj več ne zna. Otroci sicer še razumejo naš jezik, le redki pa ga tudi govorijo. Morda jih je kakih pet, ki znajo rezijansko. V zadnjih dvajsetih, tridesetih letih se namreč čuti zelo močan vpliv italijanskega jezika in kulture, tako preko šole kot tudi preko medijev, predvsem televizije. A naš cilj mora biti, da ohranimo naše narečje, naše običaje, glasbo, ples! To je naša dediščina, naš dokaz, da smo Rezijani res nekaj posebnega,” je odločna naša sogovornica.
PETRA VIDRIH
