Češki režiser Miroslav Janek, dobitnik letošnje nagrade Darka Bratine

V srednješolskih letih je snemal kratke filme, dolge od deset do dvajset minut. “Denar sem si izposojal pri očetu in mu ga seveda nikoli vrnil.” Prav oče, ljubiteljski snemalec in fotograf, ga je uvedel v sedmo umetnost. “V šoli sem med poukom matematike skrivaj pisal kratke scenarije, ki sem jih s prijatelji snemal ob koncih tedna. Hotel sem vpisati študij na praški akademiji, šel na sprejemne izpite kar trikrat, a mi ni in ni uspelo. Ob tretjem poskusu me je eden od profesorjev iz komisije vendarle povlekel na stran in mi povedal, da me ne sprejmejo, ker prihajam iz sporne družine. Sedemdeseta leta so bila na Češkoslovaškem namreč zelo temna. To je bilo tako imenovano obdobje normalizacije, partija je svojo moč kazala z razsojanjem: ti si dober, ti si slab, ti si dober ... Mojo družino je označila za slabo. V papirjih sem imel preveč črnih pik, zato ni bilo pomembno, koliko sem nadarjen. Profesor, ki mi je to povedal, me je usmeril na nacionalno televizijo, češ da tam zmeraj potrebujejo asistente montaže. Dejal mi je, naj tam delam nekaj let, zatem pa se vrnem k njim. Potem me bodo morda sprejeli.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Več preberite v petkovi prilogi 7. val tiskane izdaje Primorskih novic.