Čim prej si moramo naliti čiste vode

“V tem trenutku iščem način, kako vzpostaviti stik z župani obalnih mest. Pa ne zato, da bi jih prosili za denar, kje pa!” je temperamenten Ivan Pavinčič, inženir strojništva in lastnik podjetja Pavan ekologija d.o.o.. “Od županov pričakujemo le, da se opredelijo za ekološko usmeritev svojih občin in pošljejo javnosti jasno sporočilo, da je onesnaževalcem dokončno odklenkalo.” Vse drugo bi sledilo samodejno, je prepričan. Onesnaževalci bi poskrbeli za ustrezne čistilne naprave, sicer bi utrpeli sankcije, inšpektorji pa bi svoje delo opravljali bolj brezkompromisno, kot to počnejo danes, je prepričan Pavinčič, ki ne more razumeti logike napovedanih inšpekcijskih obiskov. Ko je ob neki priložnosti inšpektorju zaupal svoje pomisleke, češ da je napovedan inšpekcijski nadzor isto kot bob ob steno, je dobil odgovor, da bi pač morali v nasprotnem primeru zapreti tri četrt hotelov, vse industrijske obrate in še katero plažo za povrh. Le kaj bi potem ostalo od obalnega turizma, se je retorično spraševal inšpektor.

Pomembne so formalnosti

Ivan Pavinčič, inženir strojništva, ki se je sredi svoje kariere v Združenih državah Amerike povsem naključno znašel na področju čistilnih naprav in separatorjev, je ob stoičnosti okoljskih inšpektorjev zgrožen. Vznemirja ga tudi ohlapnost, s katero se v Sloveniji lotevamo okoljevarstvene problematike. Sam je prepričan, da vložek v čisto okolje ni strošek, temveč nasprotno, investicija v prihodnost, ki se bo bogato povrnila. Zato ga preseneča, da na njegov izpopolnjeni separator onesnaženih voda doslej praktično ni bilo zanimanja.

Ko se je pred nekaj leti po vrnitvi iz tujine odločil, da želi izboljšati tehnologijo vodnih separatorjev, si je najprej ogledal čistilne naprave v vseh treh marinah, v izpustih mestnih kanalizacij, hotelskih kuhinj in restavracij. Njegova ocena je porazna.

“Vse tri marine, s portoroško na čelu, so sicer res opremljene s čistilnimi napravami, vendar so te ali predpotopne ali premalo zmogljive ali preprosto nedejavne.” Povsem zgrožen je tudi nad odnosom okoljske inšpekcije, ki je v tako rekoč prijateljskih odnosih z onesnaževalci, zato si je ob obisku čistilne naprave na Srminu nad Koprom privoščil majhen trik. Tja je prišel v delovni obleki, da so ga zaposleni zamenjali za serviserja. Najprej so ga okrcali, češ da ga čakajo že dva tedna, in ga odpeljali k pokvarjenim črpalkam. Ko je preveril še glavni ventil, je odkril, da je odprt. “To pomeni, da je vsa voda najmanj dva tedna odtekala iz čistilne naprave v morje tako onesnažena, kot je vanjo pritekala,” je svoja opažanja opisal Pavinčič.

Nagrada, ki jo najedajo dacarji

Separator olj, vode in trdih delcev, za katerega je bil Ivan Pavinčič nagrajen, je izboljšana inačica tehnologije, ki jo je projektiral v Združenih državah Amerike. Tam je namreč začel kot podjetnik, ko je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja moral zapustiti domovino. V manj kot letu dni si je prav s svojimi patenti pridobil tudi ameriško državljanstvo. “Če imaš v ZDA izvirne ideje, ki jih želiš uresničiti, se ti takoj odprejo vsa vrata, tudi do državljanstva. Pri nas smo še daleč od tega,” je trpek Pavinčič, ko primerja odnos do podjetništva na tujem in doma. Najbolj ga skrbi dejstvo, da v Sloveniji ni podjetniške klime, ki edina lahko spodbuja inventivnost in ustvarjalnost med vsemi sloji ljudi. Vendar mora država za to ustvariti primerne pogoje.

“V ZDA na primer odpreš podjetje in država te razbremeni vseh davkov, dokler podjetje ne ustvari določen promet. Šele takrat izterja svoj delež skozi davke,” pravi Pavinčič. Svojo slovensko podjetniško izkušnjo pa kljub svoji radoživi naravi doživlja skoraj kot nočno moro. Komaj je odprl podjetje, že je prejel položnice za plačilo prispevkov. “Podjetje ni ustvarilo še niti centa, že je bilo treba plačati prispevke, in to vnaprej,” pravi.

Podobno je bilo z nagrado Podjetne Primorske. Tako rekoč drugi dan po prejemu nagrade ga je v poštnem nabiralniku že čakala položnica davčnega urada, ki je od njega terjal petnajst odstotkov nagrade. Vrhunec pa je bila položnica gospodarske zbornice, pripoveduje Pavinčič, ob kateri je istočasno odkril, da je postal njen neprostovoljni član. “Le kaj imam od gospodarske zbornice? Še povohali me niso, samo položnico so mi poslali!” se jezi Pavinčič, a situacijo že takoj pogleda tudi s humorne plati. Delo, zagotavlja, je pomembnejše od vseh ovir, ki jih podjetnikom nastavlja država.

Separator z visokim izkoristkom

Problematika čistih voda postaja vsak dan bolj pereča, opozarja Pavinčič. Tudi zato se je lotil izpopolnjevanja tehnologij separacije onesnažene vode. Njegov cilj je bil separator, ki bi si ga lahko privoščili tudi manjši onesnaževalci, nekoč v prihodnosti pa celo posamezna gospodinjstva. Njegovo vzdrževanje bi moralo biti čim bolj poceni, reciklirana voda pa najvišje kakovosti. Vse to je tudi dosegel s separatorjem Master-Pack, ki za svoje delovanje ne potrebuje električne energije ali kemikalij, njegovo vzdrževanje pa je preprosto in poceni. Pavinčičev separator pa predvsem zagotavlja visoko stopnjo regeneracije vode, ki jo po reciklaži lahko ponovno vračamo v sistem. “Moj separator je dovolj majhen, da bi ga lahko vgradili na vse ključne točke, od koder voda nenadzorovano odteka v morje,” zagotavlja Pavinčič, ki izhaja iz predpostavke, da je bolje uporabljati več manjših vodnih separatorjev kot enega velikega. Z manjšimi separatorji namreč razbremenimo osrednje čistilne naprave, ki lahko zato bolje in temeljiteje opravijo svoje delo.

Ekološka osveščenost na papirju

“Če bi koprska občina vgradila tak separator v odtoke meteornih voda, preden je oblak pristaniškega prahu onesnažil celotno mesto, ne bi bilo tolikšne ekološke škode ob njegovem čiščenju,” je prepričan Pavinčič. Ko je namreč iz medijev izvedel, da tako luške kot občinske oblasti nestrpno čakajo dež, ki naj bi s koprskih ulic, avtomobilov in dreves spral strupeni prah, poln težkih kovin, ga je skoraj zmrazilo.

“Ta prah je končal direktno v morju, skupaj s težkimi kovinami in vsemi drugimi strupi, ki jih je vseboval,” se razburja Pavinčič. Prav meteorne vode so namreč najnevarnejši onesnaževalec morja, če izplake niso opremljene z ustreznimi vodnimi separatorji, saj so prepojene z vsakovrstnimi strupenimi olji s cest in parkirišč.

Čeprav koprskega župana Borisa Popoviča zelo ceni, saj je v njem zaslutil pravega podjetniškega duha, mu zameri, da v ekološke probleme ne vlaga vsaj toliko truda kot v projekte, dopadljive “na prvo žogo”. Prepričan je, da je za vsakega politika vložek v čisto okolje največja zaveza in odgovornost ne le do volivcev, temveč predvsem do generacij naših otrok.

“Krepat, ma ne molat”

Ivan Pavinčič je trdoživ kot stoletna oljka. Zase pravi, da je “Istrijan” od glave do pete, trmast, a tudi delaven in zagnan. “Krepat, ma ne molat, je star istrski rek, ki sem se ga držal vse življenje,” se posmeje, tudi takrat, ko je bilo najhuje.

Profesionalno se je izoblikoval na Tomosu, kjer se je zaposlil konec petdesetih let prejšnjega stoletja in dobil kot strojni inženir veliko priložnosti. Skoraj pet let je preživel v Gani, kjer je imel Tomos svojo tovarno, vendar si je ob uspehih pri vodilnih nabiral tudi črne pike. Ker so ga “obrisali z umazano cunjo, ko se je rodil”, kot pravijo Istrani, je bil od nekdaj nemirnega duha, zaradi česar so ga mnogi imeli za čudaka. In vendar so mu prav znanje in izkušnje iz Tomosa odprle vrata v svet. In čeprav večkrat rad poudari, da je bilo v Ameriki “vse drugače”, želi s svojimi zamislimi polepšati najprej svoje matično okolje.

“Pravijo, da moraš lopato najprej zasaditi tam, kjer živiš. Šele potem se lahko širiš,” pravi Pavinčič in tega se tudi drži.

VIDA G. POSINKOVIĆ

Vida G. Posinković

Računalniška simulacija separatorja Master-Pack. Inovativnost njegove tehnologije je v poševno nastavljenih lamelah, kjer poteka separacija vode od oljnih kapljic in najmanjših trdnih delcev; je najpomembnejši del separatorja.

Ivan Pavinčič (levo) na enem od gigantskih separatorjev, ki jih je njegovo ameriško podjetje Pavan Products projektiralo za letališčeOsebni Arhiv