Človek zmaguje v bitkah, narava pa v vojni

Pa bi jo morali videti? Ne. Kraju se pozna, da je še pred nekaj leti bil divje odlagališče odpadkov, zlasti nerabnega gradbenega materiala - površina je neravna, tu in tam se dviga s trdovratno robido in neiztrebljivo travo zaraščen kup zemlje, podoben termitnjaku z odsekanim in zaobljenim vrhom. Vmes poganja nekaj mladih topolov: krošnje pridušeno šelestijo pozabljeno pesem; s petih, šestih robinij se v topli majski sapi usipa belo cvetje, kot da bi snežilo.

Pred dobrega pol stoletja je tod plivkalo plitvo, s sladko vodo, ki so jo prinašali s pogoltnim trsjem zaraščeni razbremenilniki in Badaševica, premešano morje. Natančneje: nekdanji Valstagnon ali Škocjanski zatok, v katerem so vse do začetka šestdesetih let ribarili potrpežljivi paludanti, “močvirniki”. Dno zatoka, ki je začel pospešeno umirati takrat, ko so ga na zahodu zaprli z luškim nasipom - od starega mesta do ustja Rižane -, je prekrivala debela plast črnega, lepljivega in poleti neznansko zaudarjajočega, z muljem premešanega blata. Bagri, ki so poglabljali dno za novo tovorno pristanišče, so leta in leta skozi dolg cevovod v zatok bruhali neizmerne količine goste črne tvarine, ki je plitvo morje nezadržno spreminjala v velike, z otočki, na katerih so gnezdili galebi in druge ptice, posejane luže.

Težki prekucniki so v naslednjih letih navozili nešteto kubičnih metrov vsakršnega zasipnega materiala, tudi gnijočega sadja. Navožena tvarina se je počasi, trajalo je desetletja, sprijemala, sušila, strjevala, se spreminjala v - in to je bilo za glasnike vsakršnega, gromko opevanega napredka najpomembnejše - zazidljivo površino.

Toda trdovratna narava - naženeš jo skozi vrata, pa se pritihotapi nazaj skozi okno - se že desetletja vrača. Tiho, a stanovitno ugovarja. Asfalt se valujoče guba, beton poka; trava, še žive korenine odžaganih dreves, mah, plevel in lišaji nevidno grizejo, dolbejo, razjedajo delo ihtavega, iztrebljajočega, zgolj vase zazrtega človeka. Je že tako (in tudi bo), da človek zmaguje v bitkah, narava pa v vojni - in s tako mislijo je moč spokojneje (za)spati.

In to, kar zro moje utrujene oči, ko hodim mimo odbijajoče grdega in za človeka puščobnega kraja, je zgolj varljivo premirje. Ta kraj bodo prej ali slej pozidali. Za vse večne čase, kot radi bahavo in zaslepljeno pravimo takrat, ko ne mislimo, ker nas je strah misliti izmuzljivo, vendar nenehno prisotno misel. Toda v človeških očeh potuhnjena narava se bo nehala vračati šele takrat, ko se bo dokončno vrnila. Ko ne bo nobenega megamarketa in nobenega v marmor vklenjenega pokopališča in sploh nobene nečimrnosti več: ko bodo le še drevesa in grmovje in nedopovedljivo rdenje majskega maka v zelenilu trave.

TOMO VIDIC