Čut za jezik boljši svetovalec kakor slovnično pravilo

Tako sem prepričeval prijatelja, predrage bralke in bralci, modernega izobraženca, ki je dvomil o smiselnosti obstoja jezikov malih narodov. Da sta materinščina in čut za njeno rabo med osnovnimi vrednotami vsakega človeka, se vidi iz nenavadne zgodbe o dečku izgubljenčku, ki ga je dojila in vzgajala volkulja. Ko so ljudje našli že odraslega volčjega dojenca, je lazil po vseh štirih, tulil, grizel kot volčič in brulil jezik svoje matere dojilje. Tako sta morda “govorila” ustanovitelja Rima Romulus in Remus, ki ju je tudi varovala in dojila volkulja.

A si prijatelj ni dal pregnati dvoma o smiselnosti obrambe jezikov malih narodov, kakršen je Trubar-Prešeren-Cankarjeva drobcena slovenščina. Tako da sem si nazadnje rekel: boj se učenega bedaka. Izobraženi prijatelj je zavračal vsak dokaz, da je jezik višja, trajnejša in trdnejša vrednota kot država, ki nastane in umre hitreje kakor narod in njegov jezik. Dokazoval mi je svoj prav:

“Vsemogočna narava, ki jo hvališ, da dela zmerom prav in je najmodrejša učiteljica in mati vsakega človeka, pozna tudi zakon, ki pravi, da se vse, kar je majhno in ni sposobno samostojnega življenja, prelije v tisto, kar je večje, višje in močnejše. Višji in močnejši pa so véliki jeziki, ne jeziki malih narodov. Zato bodo véliki obstali in zmagali, mali pa utonili v njih. Velike ribe male žrejo. Tako je to. O čutu za materinščino pa le to: če ju kdo v sodobni jezikovni babilonščini sploh še ima, ta čut in materinščino.”

Res je, da velike ribe male žrejo, vendar nikoli vseh ne pojejo, sem vztrajal. Kljub vsem njegovim pomislekom sem ga prepričeval, da ima vsak človek v sebi razvit naravni jezikovni čut, ki mu pomaga najti pravi izraz za tisto, kar želi povedati. Ta čut je najbolj natančen prav takrat, ko gre za dvoumne, dvojne ali zelo sorodne pomene, za komaj opazne odtenke ali nejasnosti v jeziku. Takih primerov je nešteto in jih beremo vsak dan v časopisih. Od tam sem jih prepisal nekaj, da ob njih spoznamo, kaj je dober čut za jezik:

> V nekem članku se je videlo, da zapisovalec ni natančno ločil, kaj so brezmesne, kaj nemesne, kaj meséne, kaj mesnáte, kaj pa mesne jedi. Da so brezmesne brez mesa; nemesne imajo lahko katero koli sestavino, le da ni meso; meséne so klobase iz mesa; mesnáte so jedi, ki imajo kar precej mesa; mesne pa so tiste, v katerih prevladuje le meso.

> Do zadrege pri pomenu pride, kadar slišimo samostalnika nemir in nered. A ko ju zapisujemo, nam jezikovni čut takoj pove, da ju moramo zapisati skupaj, ko rečemo: nemirin nered bosta pripeljala na smetišče zgodovine to Slovenijo, ki se ima za preveliko, da bi reševala majhne probleme, a je premajhna, da bi se lotila velikih. Narazen pa, ko rečemo: ne mir in ne red Slovenije ne rešita, če bo še naprej tako neenotna in sama s sabo sprta.

> Še dva primera enako zvenečih besed, ki pa dobijo različne pomene, ko jih zapišemo. Prvi: uradnik kajpada ne pride; in: kaj pa, da ne pride? In drugi: ker se je Thaler osmodil, se poslanci malone bojijo preiskovalnega novinarstva; in: čeprav se je Thaler osmodil, se poslanci niti malo ne bojijo preiskovalnega novinarstva.

> Kar precej pa je primerov, ko zapisovalčev jezikovni čut ne zazna, kdaj moramo zapisati skupaj in kdaj narazen pojme: povsem - po vsem, natanko - na tanko, odzgoraj - od zgoraj, zagotovo - za gotovo, podolgem - po dolgem, pogodu - po godu in podobne. S primeri: to je Erjavcu morda povsem jasno, a po vsem njegovem dokazovanju še zmerom ni prav jasno nam; natanko je pazil, da je na tanko narezal pršut; odzgoraj biti (kje) je nevarno, od zgoraj (od kod) nam preti nevarnost; za gotovo obleko bo zagotovo plačal, kolikor bo treba; po dolgem času ga pa že lahko položiš podolgem; pogodu mu je bilo, da so mu čestitali že pred godom, ne šele po godu.

> Zadnje čase pa marsikomu jezikovni čut odpoveduje pri zapisovanju pojmov, kot so: potem - po tem, zatem - za tem in nato - na to. Ti so časovni prislovi, kadar jih zapišemo skupaj, zapisani narazen pa so kazalni zaimki, povezani s predlogi. To nam bo takoj bolj jasno, če navedemo primere: šele leto dni potem, to je po tem ostrem svarilu, so se uradniki zganili; ne glede na to, da so pripadali muslimanski veri, so se nato le odločili, da stopijo v judovsko sinagogo; dve leti zatem, se pravi za tem odkritjem (raka), ga je začelo res skrbeti; če je avto dolgo stal na soncu, je najbolje, da poženete motor, odprete okna, vključite klimo, nastavite prezračevanje na polno, počakate nekaj minut in šele na to sedete v vozilo - pravilno je samo, če zapišemo: in šele nato sedete v vozilo.

Marsikateremu od navedenih napačnih zapisov našega jezika bi se seveda lahko izognili na osnovi zapletenih slovničnih pravil, ko bi jih poznali; vsem pa bi se lahko izognili z dobrim in negovanim čutom za materni jezik, ki ga vsakdo najbolje zna. V materinščino se rodimo, tujega jezika se naučimo, a ga težko tako natančno obvladamo kot jezik svoje matere.

Spoštovane bralke in bralci, ker te dni praznujemo z velikonočnimi dobrotami na bogato obloženi mizi, končajmo z velikonočnim vprašanjem, kako se piše prav: velika noč, Velika noč ali velikanoč? Pošljite mi še kako jezikovno vprašanje. Želim vam zadovoljne velikonočne praznike, vernim in nevernim. JOŽE HOČEVAR