“Da bo gumb lepo zapet, potrebuje gumbnico, narejeno le zanj”
Letošnje šolsko leto je za novogoriško Osnovno šolo Kozara posebno. Tako kot so posebni učenci, ki v njej preživljajo svoje dneve in si s pomočjo učiteljev - specialnih in rehabilitacijskih pedagogov utirajo pot v svet samostojnosti in odraslosti. Na šoli vedo, kako dragocena je drugačnost. Prav zato letos z velikim ponosom praznujejo 50 let organizirane obravnave otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami na Goriškem.
Torek bi lahko bil prav navaden šolski dan. Pa ni bil. Čeprav je pouk na OŠ Kozara Nova Gorica potekal v ustaljenem ritmu, je bilo v zraku vendarle čutiti vznemirjenje. “Jutri gremo na izlet v Ljubljano. To je darilo učencem ob letošnjem jubileju,” je pojasnila ravnateljica Kati Čubej. “Pravzaprav vlada že ves teden na šoli prav posebno vzdušje,” je nadaljevala. “Ko sem pred slavnostno prireditvijo, s katero smo prejšnji četrtek obeležili 50-letnico delovanja šole na Goriškem, opazovala otroke, kako delajo, kako se pripravljajo na nastop ... Veste, prav žareli so od navdušenja. In kako ponosni so bili po predstavi njihovi starši,” je zadovoljno dodala.
Leta 1968 je prvo ravnateljico Maro Miklavič nasledil Franc Vodopivec, ki je bil na čelu šole kar 24 let, vse do svoje upokojitve leta 1992. Za novega ravnatelja je bil tedaj imenovan Jožef Batistič, po njegovem odhodu v pokoj (leta 2005) pa je vajeti šole prevzela Kati Čubej.
Letošnje šolsko leto se je na OŠ Kozara Nova Gorica začelo nekoliko drugače - v pričakovanju praznovanja pomembnega jubileja. “Za nalogo smo si izbrali, da bomo raziskovali preteklost. Zanimalo nas je, kako so takrat, ko so bili še šolarji, živeli starši naših otrok. Osredotočili smo se na tri poglavja: oblačenje, prehranjevanje in pozdravljanje. Svoje ugotovitve so otroci predstavili v posebni izdaji našega šolskega glasila,” je hitela razlagati Čubejeva.
Andrej obožuje šport
V šolski knjižnici, nad katero bdi knjižničarka Aleksandra Golob, je bilo prav spokojno mirno. Živžav, ki se je še malo prej razlegal po hodniku in v avli šole, je potem, ko je šolski zvonec naznanil konec odmora, čudežno potihnil.
Učenci, ki obiskujejo pouk s prilagojenim programom, knjižnico obiščejo vsak dan. Za tiste, ki so vključeni v oddelek posebnega programa, pa vsaj enkrat na teden organizirajo skupinsko srečanje v knjižnici. No, za 21-letnega AndrejaRapaića iz Sežane je obisk šolskega hrama učenosti že sestavni del njegovega šolskega dneva. Učiteljica Martina Mozetič Bratina, diplomirana defektologinja, ki vodi oddelek posebnega programa vzgoje in izobraževanja, z veseljem ustreže njegovi želji in ga popelje med knjige. “Naš Andrej je prava enciklopedija. Ko bi vi vedeli, koliko stvari ve,” ga je pohvalila. Andrej se, tako kot še nekaj njegovih sošolcev, v šolo vsak dan pripelje s kombijem. Kot mi je zaupal, se zelo rad uči. In prav vsi predmeti so mu všeč. No, najbolj pri srcu pa mu je šport. In ko sem ga pobarala, kateri športnik mu je najbolj všeč, je kot iz topa ustrelil: “Športni komentator Rok Maver iz Primorskih novic.” Čakaj čakaj, to je pa vendar moj kolega iz uredništva, sem se nasmehnila. “No, lepo ga pozdravi,” mi je naročil Andrej, nato pa sta se z učiteljico Martino odpravila nazaj v razred.
Knjižnica, središče šole
Golobova mi je komaj povedala, da se knjižnica na OŠ Kozara ponaša z 18.000 enotami knjižničnega gradiva, ki zajema knjige za otroke in mladostnike, bogato strokovno knjižnico, periodiko in avdio-video gradivo, že se je na vratih pojavila skupinica že na pogled navihanih fantičev. “Dober dan,” so prijazno pozdravili Tadej, Jan, Nik, Matej in Kris, učenci četrtega in petega razreda. Vsak s svojo knjigo v roki so se (za fante prav presenetljivo potrpežljivo) postavili v vrsto, da jim je njihova Saška, kot kličejo knjižničarko, v kartonček vpisala prebrane knjige za bralno značko.
“Učenci naše šole sodelujejo tudi v gibanju za bralno značko,” je pojasnila Aleksandra Golob. “Glede na to, da smo šola s prilagojenim programom, imajo to možnost, da lahko zgodbo knjige, ki jo preberejo za bralno značko, ne opišejo le z besedami, ampak se lahko tudi likovno izrazijo. Joj, koliko lepih in zanimivih risb je že nastalo,” se je zasmejala. “Bralno priznanje vsako leto osvoji več kot 70 odstotkov vseh učencev šole,” je še dodala ponosno. Zlati “značkarji” pa se skupaj z pridnimi bralci iz ostalih šol vsako leto udeležijo tudi nagradnega izleta pod okriljem Zveze prijateljev mladine, sem še izvedela.
“Jutri pa ne pridemo v knjižnico, ker ni pouka. Gremo z avtobusom v Ljubljano,” so mi pred slovesom zaupali fantje. “Zakaj pa greste v Ljubljano?” sem se delala nevedno. “Ker smo zaslužili dovolj denarja,” so odgovorili skorajda v en glas. Knjižničarka je očitno opazila moj začudeni pogled, in brž pojasnila, da je bila nedavna prodajna razstava izdelkov otrok, ki tudi sodi v sklop praznovanja 50-letnice delovanja šole na Goriškem, resda uspešna, izlet v Ljubljano in obisk koncerta Slovenske filharmonije (v okviru Glasbene mladine Slovenije) v Cankarjevem domu pa je darilo, ki ga šola poklanja učencem ob tem pomembnem jubileju.
Darilo ljudi iz Bosne
Začetki posebnega osnovnega šolstva na Goriškem segajo v leto 1961, ko je 12. septembra v prostorih današnje OŠ Milojka Štrukelj v Novi Gorici kot samostojen zavod začela delovati Posebna osnovna šola. Prva ravnateljica (in na začetku tudi edina učiteljica) je bila defektologinja Mara Miklavič, doma iz Kobarida. Po študiju defektologije v Zagrebu se je zaposlila na posebni šoli v Celju, od tam pa je prišla v Novo Gorico. Leta 1964 se je šola preselila v Lenassijevo vilo v Solkanu, kjer so bili včasih zapori. Čeprav so bili prostori neustrezni, je tam delovala do junija 1976, ko je vilo močno poškodoval potres, ki je tistega leta prizadel Posočje. Pouk se je nato selil po raznih lokacijah, vse do 17. marca 1978, ko je šola dobila novo, sodobno opremljeno domovanje na Kidričevi ulici 35 v Novi Gorici, kjer deluje še danes. Preimenovala se je v OŠ Kozara Nova Gorica kot spomin na darilo delovnih ljudi Bosne in Hercegovine, ki so šolsko stavbo solidarnostno zgradili in opremili.
Ustanovitev šole s prilagojenim učnim programom je pomenila novo priložnost za vse tiste učence, ki so bili dotlej kljub velikim učnim težavam primorani obiskovati redno osnovno šolo. Pogosto se je zgodilo, da niso končali vseh razredov osnovne šole. Pa ne zato, ker se ne bi želeli učiti, ampak zato, ker je bil program zanje prezahteven. Leto 1968 pa je bilo v zgodovini vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami na Goriškem prelomno. Oblikovan je bil prvi oddelek delovnega usposabljanja, kamor so bili vključeni otroci z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. “Poprej ti otroci niso imeli možnosti šolanja, ampak so ostajali bodisi doma bodisi po raznih zavodih,” je pojasnila Čubejeva.
Regijski center
OŠ Kozara Nova Gorica se je v vseh teh letih razvila v regijski center za vzgojo, izobraževanje, svetovanje in raziskovanje, ki pokriva posebne potrebe vzgoje in izobraževanja predšolskih in osnovnošolskih otrok ter mladostnikov na Goriškem. Šola je pravzaprav edini tovrstni izobraževalni zavod v regiji, njen šolski okoliš pa zajema območje vseh petih občin ustanoviteljic (Nova Gorica, Brda, Kanal, Miren-Kostanjevica, Šempeter-Vrtojba) in nove občine Renče-Vogrsko. Nekaj učencev pa prihaja tudi iz Komna, Sežane, Vipave in Ajdovščine.
V letošnjem šolskem letu pouk obiskuje 63 otrok, ki so vključeni bodisi v izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom (prilagojen program) bodisi v poseben program vzgoje in izobraževanja. Kot je pojasnila Čubejeva, obravnavajo še okrog 120 otrok iz ostalih osnovnih šol in vrtcev v regiji, ki nimajo zaposlenega specialnega pedagoga.
Na šoli je zaposlenih 34 strokovnih delavcev, in sicer specialnih in rehabilitacijskih pedagogov (defektologov), logoped, psiholog in dva predmetna učitelja s specialno pedagoško dokvalifikacijo. V oddelku posebnega programa vzgoje in izobraževanja so pedagogom v veliko pomoč tudi tri varuhinje. “Otroci namreč niso samostojni - nekateri so tudi gibalno ovirani - in potrebujejo posebno obravnavo,” je razložila Čubejeva. Prav posebno pozornost v šoli že vsa ta leta namenjajo tudi otrokom s t. i. spektroavtističnimi motnjami, ki zahtevajo specifičen pristop, specifično obravnavo, saj se zelo težko vključujejo v okolje.
Program šole dopolnjuje pestra paleta interesnih dejavnosti, od oblikovanja gline do balinarskega in računalniškega krožka ter pravljičnega kotička. “Naši učenci sodelujejo tudi v gibanju Specialne olimpijade, devetošolci pa so vključeni tudi v krožek prostovoljstva. Enkrat na teden se odpravijo v bližnji dom upokojencev in tamkajšnjim varovancem polepšajo dan,” je ponosna ravnateljica.
Gumbek za srečo
Pol stoletja organizirane obravnave otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami na Goriškem so v OŠ Kozara Nova Gorica obeležili s številnimi prireditvami. Na dan šole, 17. marca, so v novogoriškem Kulturnem domu pripravili osrednjo slovesnost, ki so jo sooblikovali učenci in učitelji šole. Prireditev so poimenovali Gumbek za srečo. Ideja se je porodila profesorici defektologije Tanji Lozej.
“Gumbi so različnih oblik in velikosti. Pogosto ročno poslikani in zato unikatni in dragoceni. Prav tako kot otroci naše šole. Prav vsak od njih je drugačen. Vsak je poseben. Vsak potrebuje posebno skrb na poti k odraslosti, potrebuje pomoč pri izbiranju odločitev, pa naj bo to izbira poklica ali izbira oblačil, ki jih bo oblekel. Vsak od njih potrebuje ljubezen, razumevanje in predvsem spoštovanje njega takšnega, kakršen je,” je pojasnila Lozejeva.
“Da bo gumb lepo zapet, potrebuje gumbnico, narejeno le zanj. Biti mora ravno dovolj velika in prilegati se mora prav temu gumbu. In to delamo na naši šoli. Izdelujemo gumbnice - pogoje, individualizirane programe za učenje vsakega posameznika, da se razvija in odrašča v skladu s svojimi danostmi. Zato gumbi. Za srečo, za smeh, za iskrico v očeh v vsakem izmed naših otrok, za dragocenost prijateljstva, ki ga najdemo znotraj naših zidov,” je idejo nadgradila njena kolegica Dolores Rijavec Strosar, ki je tudi vodila prireditev.
PETRA VIDRIH
