“Danes je moderno biti proti nekomu”

Sicer mirno srednjeveško mestece so tisto popoldne preplavile temačne najstniške oprave zvečine nežnejšega spola, ki so te znale prav zlovešče pogledati z osenčenimi očmi. Lahko si samo predstavljate, kakšna je bila borba za prve vrste. V trenutku, ko se je skupina skozi stranska vrata pripeljala na prizorišče, je prišlo do stampeda proti koloni avtomobilov, kjer je bilo skozi okno zaslediti le prešeren nasmeh novinca Steva Forresta. In potem nazaj, na že prej izborjeno mesto pred odrom. Teenage Angst za učbenike, zlasti, ker je večina deklet (!) izgubila svoj prostor pod soncem. Do fizičnega obračuna ni bilo daleč.

Placebo efekt vsekakor obstaja: če v medicini to pomeni, da te zadene čista stvar, te - če je nehote ne “fašeš” od kakšne pobesnele najstnice - v glasbi zadene v temno oblečeni glamurozni punk pop.

V petnajstih letih v prvi ligi in šestih albumih so obiskali tako pekel kot raj rock & rolla, razbili mnoštvo homofobnih in eksperimentalnih tabujev; z drugo ploščo Without You I'm Nothing (1998) pa britpopu zadali smrtni udarec.

Aktualna plošča Battle For the Sun predstavlja preskok iz monotone racionalnosti proti zmernemu optimizmu. Še pred nekaj tedni se je za 7. september napovedoval veliki koncert v Križankah, vendar smo zaradi “sposobnosti” neimenovanih znova izviseli - Luigi Vignando pravi, da pri njih kaj takega ni mogoče (www.ticketone.it). Placebo bodo svojo “bitko za sonce” (3. septembra) predstavili na odru slikovite Ville Manin v soseščini Codroipa. Pred mikrofon nam je uspelo privabiti basista skupine Stefana Olsdala.

> Minila so tri leta, da ste temačni Meds pripeljali pred obličje sonca (Battle For the Sun). Album se je - glede na histerične odzive po vaši zadnji turneji - koval zelo dolgo, nekateri so celo mnenja, da predolgo, zato je pričakovano naletel na mešane občutke. Kako sami razumete in interpretirate pričakovano razhajanje med ljubitelji skupine in mediji?

“Placebo smo šola Andyja Warhola, zato nam je za medije - brez zamere - vseeno. Po svoje poskušamo vplivati nanje, pri tem pa pazimo, da oni ne vplivajo na nas, nam ne vsiljujejo svojega mnenja, ne narekujejo tempa ali oblikujejo naših misli. Veliko raje jih ignoriramo kot beremo. Vprašamo se lahko, zakaj verjeti dobrim recenzijam, če ne verjameš slabim? Mediji nas zato ne zanimajo. Pravzaprav nimam niti vpogleda, kako so ocenili našo zadnjo ploščo. Veliko bolj smo dovzetni za reakcije poslušalcev, naših fenov, ki jim ne moremo lagati. Po do sedaj videnem na koncertih in festivalih, so ploščo odlično sprejeli. Takoj smo opazili, katere pesmi so se prijele bolj, katere manj. For What It's Worth je bila dobro izbrana predhodnica, ki je usmerila v pozitivno razpoloženje, prisotno na albumu.”

> V trenutku, ko nov material dobi zadosti koncertne patine, tudi glasbeniki - neodvisno od recenzij - dobite nekaj zdrave samokritične distance.

“Nimam namena operirati s klišeji: to je naša najboljša plošča in naslednja bo še boljša. Zbrane pesmi na Battle For the Sun so najboljše, kar smo bili v danem trenutku sposobni. Zase lahko rečem, da sem zadovoljen z albumom. Pesmi so zorele dolgo časa. Raje smo za nekaj časa snemanje prekinili, tako da smo dosegli konsenz. Vedno je tako, da moramo biti vsi trije zadovoljni z doseženim, da gremo v zaključno miksanje. Na odru so te pesmi odigrane nekoliko drugače. Tudi nove pesmi se bodo med turnejo nekoliko spremenile, kar pomeni, da bo prišel čas, da začnemo delati na novem materialu.”

> Spremembe vam vsekakor niso tuje. Pred kratkim ste iz multinacionalke prebegnili pod okrilje nove, neodvisne založbe.

“Nismo ravno prebegnili. S ploščo Meds (2006) se je naša pogodba s prejšnjo založbo EMI, s katero smo jo podpisali za pet albumov, iztekla. Iskali smo spremembe, nove pristope na tržišču. V zadnjem desetletju se je glasbena industrija radikalno spremenila, in spoznali smo, da je za razvoj skupine najboljše, da sami odgovarjamo za svoje poteze, da sami financiramo svoja snemanja, za distribucijo pa poiščemo neodvisno založbo.”

> Ali se neodvisnost obrestuje?

“Za zdaj nimamo pripomb.”

> Če se ozremo na spletno stran vaše nove založbe (PIAS), je tam poudarjeno, da umetnik in založnik skleneta pogodbo na način, da skupaj sprejmeta obveznosti in pogoje. Kakšne so bile vaše zahteve?

“Pogodba je bolj ali manj standardna. Mi smo ohranili nadzor nad svojim ustvarjanjem, PIAS pa je prevzel promocijo in distribucijo plošče. V preteklosti se je namreč zgodilo, da smo dali vse od sebe, bili z rezultati snemanj zelo zadovoljni, vendar na vrhu niso hoteli slišati, da bi izdali posneti material. Pri velikih založbah je tako, da je okoli projekta vedno veliko ljudi, ki imajo svoj prav, a še najmanj pravic odpade na glasbenike, ki so v ustvarjanje vložili vso svojo energijo. Velike založbe ne vidijo tega aspekta, njih zanima samo dobiček. Za dosego cilja ne izbirajo sredstev. To je glavni problem. Naša pogodba z EMI je bila vezana na pet albumov, potem smo bili prosti. Pri PIAS-u je drugače. Njim pripada distribucija, vse ostalo je odvisno od nas samih. Končno smo okoli sebe lahko zbrali ljudi, ki jim zaupamo v celoti.”

> Ali je to glavni razlog, da je Battle For the Sun bolj surova in manj popoidna plošča? Še nedavno vodilne elektronske pasaže so zamenjali in dopolnili robustni kitarski prijemi.

“Niti ne. Hoteli smo posneti nekaj kot reakcijo na prejšnjo ploščo. Na Meds smo se nagibali k sintezi prečiščene kitarske glasbe in elektronike ter vso stvar kompleksno prepletli. Poslušalci ste tako dobili občutek, da smo se omehčali. Poleg tega smo k sodelovanju povabili nekatere znane goste, tako da smo morali pri aranžiranju paziti, da jih nismo povabili zaman. Ker je bila Meds po obliki in vsebini zelo temačna plošča, smo tokrat težili k večji barvitosti. Battle For the Sun je plošča z veliko več tempa, kjer smo eksperimentirali z nekaterimi povsem novimi rešitvami. Prvič uporabljamo trobila. Osnovna ideja je bila, da v ospredje vrnemo kitare, zato smo tudi najeli producenta Davida Bottrilla, ki mu je takšna glasba blizu.”

> Vseeno se ni moč znebiti občutka, da gre za vašo najbolj uravnoteženo ploščo. Takoj na začetku izberete določeno raven, ki popusti šele na koncu, ko se plošča že izteče…

“Prvič v karieri smo posneli več pesmi, kot se jih je pozneje znašlo na albumu. Vsaj šest/sedem pesmi imamo še v arhivu. Vse to je posledica svobode, ki smo jo imeli v studiu. Nobenih pritiskov, nobenega nadzora, nobenih rokov za oddajo. Tudi za naju z Brianom, ki sva na sceni že kar nekaj časa, je bilo to vzdušje nekaj novega. Najverjetneje je to glavni vzrok, da plošča zveni bolj uravnoteženo od preteklih projektov.”

> Če je nekaj novega celo za vaju z Brianom, kako se v vsej tej zgodbi znajde novi bobnar Steve Forrest? V zelo kratkem času se mu je namreč zgodil velik preskok iz anonimnosti v prvo ligo.

“Na aktualni turneji je še pod toliko večjim pritiskom, saj kot solist na akustični kitari odpira koncerte. Steve namreč ni samo odličen bobnar, temveč tudi pevec in avtor. Na trenutke ga še opozorimo, naj pazi, kaj in kako počne … Ampak za zdaj pritisk prenaša zelo dobro.”

> Tudi nanj odpade del solarnega zvoka, s katerim operirate na novi plošči. Ne nazadnje ima takšno “it never rains in southern California” vzdušje zapisano že v genih.

“Po zadnji turneji je bilo potrebno na novo uravnotežiti odnose znotraj skupine. Razšla sva se z dolgoletnim bobnarjem Stevom Hewittom in pripeljala Steva. Sprememba je bila takoj očitna. Komunikacija znotraj skupine je znova zaživela. Prepoln je energije, včasih ga komaj dohajamo. Tudi ta dejavnik je vplival na toplino albuma. Sicer pa kalifornijskega porekla - vsaj za zdaj - res ne more skriti.”

> Steve Forrest je v petnajstih letih že tretji bobnar na vaši plačilni listi.

“Saj veste, kako pravijo - v tretje gre rado!”

> Zanimivo je drugo spoznanje: da je na isti dan (8. junija) kot vaša nova plošča pri bivši založbi izšel kovček The Hut Recordings (10 CD Box) z vsemi vašimi zbranimi deli in neobjavljenimi posnetki.

“S tem nimamo nič, kar smo zapisali tudi na naši spletni strani. Založba sicer ni storila ničesar nezakonitega: je lastnica posnetkov in z njimi lahko počne, kar se ji zahoče. Tu ne moremo nič. Je pa to eden izmed vzrokov, da smo odšli na svoje - le tako imamo celoten pregled nad svojim pojavljanjem v kakršnikoli obliki.”

> S tržnega vidika je poteza založbe logična. Ali mislite, da je to storila namenoma v trenutkih vašega intenzivnejšega medijskega pojavljanja z novim materialom?

“Tako je v poslovnem svetu - vsakdo poskuša dobro zaslužiti. Da ne bo pomote: tudi mi bomo imeli korist od ponovne izdaje albumov. Sporna je poteza. Sočasno z novim materialom se promovira ves naš arhiv. Založba nas ni obvestila, da nekaj takšnega pripravlja. Veliko bolje bi bilo, da bi se sporazumeli, kako in kaj z našimi posnetki v prihodnje. Vendar, kot sem že dejal, je njihova odločitev povsem legitimna.”

> Placebo ste ena redkih skupin, ki ste takoj na startu razorožili zlobne jezike z raznimi namigovanji o vaši spolni usmerjenosti. Že v prvih intervjujih ste “prišli iz omare”, tako da ste pustili zelo malo manevrskega prostora, ki ga je na trenutke širil le Brian Molko s svojimi najnovejšimi halucinogenimi eksperimenti. Ali je šlo v tem primeru za načrtno provokacijo?

“Skupino smo ustanovili pri dvajsetih in naš odnos navzven (do vseh) zavestno nastavili kot do najboljšega prijatelja za šankom. Takrat se nismo zavedali, kakšne bodo posledice. Učinek je bil obojestranski: dobili smo veliko sovražnikov, ki so si mislili, češ, še eni 'pedri' na sceni, pa tudi veliko podpornikov. Hoteli smo biti le odprti in iskreni. Kasneje svoje nagnjenosti nismo več poudarjali, saj za to ni bilo nobene potrebe.”

> Pravice homoseksualcev in napadi nanje so v zadnjem času na dnevnem redu tudi v naših krajih.

“Diskriminacija in sovraštvo proti manjšinam obstajata povsod po svetu. Danes je moderno biti proti nekomu, zato si ljudje poiščejo 'namišljenega', a še kako realnega sovražnika, samo da lahko nasprotujejo. Ko jim zmanjka političnih nasprotnikov, jih poiščejo drugje: v drugi barvi kože, pri drugi religiji ali spolno drugače usmerjenih. Ljudje se morajo zavedati, da se jim ni potrebno bati tistega, česar ne poznajo. Takšni izgovori so posledica lenobe in zaplankanosti. Ravno v tej lenobi je problem, saj je veliko lažje biti zaslepljen in posledično agresiven, kot se vsaj malo potruditi, da bi določeno stvar poskusili razumeti. Takšna je na žalost naša realnost. Placebo nimamo namena biti Bono Vox in se delati, da hočemo spremeniti svet. Naša naloga je biti iskren. In če smo mi iskreni do drugih, potem naj nas tudi drugi sprejmemo takšne, kot smo. Če smo s svojim priznanjem pomagali vsaj enemu, da si je priznal, potem si nimamo ničesar očitati.”

> V nekem intervjuju je Brian vašo glasbo označil kot glasbo “izobčencev, namenjeno izobčencem”.

“Piševa lahko le o tistem, kar poznava. Oba z Brianom sva odrasla v izolaciji. Počutila sva se kot izobčenca, saj naju okolica zaradi takšnih in drugačnih razlogov ni sprejela medse. Brian je svoj jaz našel v umetniških vodah, kar v fazi odraščanja, kjer mladina išče potrditev na športnem terenu, ni 'cool', jaz sem se moral soočiti s svojo homoseksualnostjo, kar pomeni, da sem bil na vsakem koraku deležen neodobravajočih pogledov. In šikaniranj, seveda. Veliko časa sva tako odtujena preživela v sobi, poslušala glasbo in se učila igrati kitaro. To, da nisva sodila med ostale, naju je združilo. Vse te izkušnje sva prelila v glasbo, ki nagovarja skupine ali posameznike, ki prav tako izstopajo iz vsakdanjih 'cool' trendov. Placebo smo skupina, ki smo vedno zavračali trende. V mnogih državah smo dolgo časa veljali za 'uncool' skupino.”

> Vsaj na začetku se je vaša pot večkrat križala z Davidom Bowiejem. Ali mislite, da je v vas videl oziroma prepoznal Spiders From Mars za devetdeseta?

“To se je zgodilo v zgodnji fazi naše kariere, še preden smo posneli prvo ploščo. David Bowie je bil navdušen nad našimi demo posnetki, zato nas je poiskal in povabil kot predskupino na Outside Tour. Ko pride vabilo od legende tipa David Bowie, moraš biti res nor ali zelo samozavesten, da si ga upaš zavrniti. Postali smo dobri prijatelji. Družili smo se tako na odru kot kasneje v zasebnem življenju. Ko je izšla naša druga plošča Without You I'm Nothing (1998), nas je poklical in dejal: 'To je nora pesem. Rad bi bil del nje.' Zato smo jo posneli še enkrat v duetu z njim. Hkrati nas je povabil, da smo bili del turneje ob njegovi petdesetletnici.”

> Če se ozremo na vaša pretekla sodelovanja, takoj opazimo naslednje: v večini primerov gre za glasbenike, ki so vam po videzu ali razmišljanju blizu. Michael Stipe svoje homoseksualnosti nikoli ni skrival, Robert Smith je znan po svoji androgini zunanjosti, David Bowie je vse to in še več …

“Vsakdo si okoli sebe izbira ljudi, s katerimi lahko sodeluje, s katerimi deli iste poglede na svet ali umetnost. Nesporno izbiramo ljudi, ki so nam blizu. Tega ne zanikamo, takšna politika je povsem logična, saj ni potrebno izgubljati časa z določenimi vprašanji, ali ima vsa stvar sploh kakšen smisel. Imeli smo srečo, da nas ti ljudje niso zavrnili. Ko smo mi prodrli, so bili oni že uspešni in popularni glasbeniki. Mednje sodi tudi Frank Black. Po pravici vam povem, da je po drugi strani občutek tudi nekoliko čuden. Nekoč si te glasbenike spremljal po televiziji, v vrsti čakal, da si dobil njihov najnovejši album, sedaj pa so tu, poleg tebe, s tabo na odru ali v studiu. V takih trenutkih se še vedno počutim kot histerični najstnik.”

> Placebo ste skupina, ki je rasla sočasno z razvojem nove tehnologije. Nekoč veliki studijski in (brezplačni) promocijski zaveznik se s spletnim piratstvom obrača proti vam. Kako se znajdete v tem tehnološkem kaosu?

“Rad imam nove tehnološke dosežke. Nadzor navzven in ilegalna trgovina z glasbo na spletu sta le dve slabi komponenti med številnimi dobrimi. Ne bom trdil, da 'svobodna trgovina' nima svojih pozitivnih strani - država tako ne more več vsega nadzorovati, vendar nekateri gredo predaleč. Ponavljam se, ko pravim, da je ilegalno nalaganje glasbe s spleta kraja. Vse to je cena razvoja. Brez računalniških dosežkov bi tudi naša glasba zvenela drugače. Mogoče Placebo niti ne bi več obstajali. Potrebno je najti pravo razmerje, kar pa je danes težko.”

> Pred časom ste tudi vi lomastili po spletu in brezplačno ponudili pesem Battle For the Sun, hkrati pa objavili šifro, s katero so si obiskovalci vaše strani zagotovili do petkratno poslušanje v dveh dneh.

“V obeh primerih je šlo za naše darilo ljudem. Izkoristili smo medij, preden so ga izkoristili proti nam. Potezi sta naleteli na odličen odziv, prišlo je celo do preobremenitve strežnika. Tudi tako smo preverili vzdušje na terenu, kako se poslušalci odzivajo na nas v novejši (ne novi) preobleki. Prepričani smo, da pravi fani, tisti, ki gredo sočasno z nami, nas spremljajo v vseh preobrazbah, kupujejo naše plošče. Po podatkih, ki nam jih je posredovala založba, se nismo zmotili.”

> Del turneje Battle For the Sun predvideva tudi datume na Kitajskem. Dokaj nenavadno, da skupino z vašim hedonističnim pedigrejem povabijo v goste tja, kamor se ne morejo prebiti moralno in politično veliko bolj primerne skupine iz držav gnilega kapitalizma?

“Preden smo prvič nastopili na Kitajskem, so oblasti zahtevale, da jim pošljemo video posnetek našega koncerta. Hoteli so se prepričati, če je vse v skladu z njihovimi strogimi normativi, da se na odru ne dogaja kaj obscenega, kar bi lahko pokvarilo njihovo mladino. Na Kitajsko me vežejo dinamični spomini - kmalu bi me aretirali, ker sem med koncertom skočil z odra med poslušalce. Nisem vedel, da je tam to prepovedano. Poleg tega smo morali za njihovo tržišče spremeniti naslovnico plošče Meds. Podobo na prvi strani so razumeli kot podobo duha, kar po njihovem izročilu prinaša nesrečo. Včasih se vprašaš, čemú je vse to potrebno. Vendar je naša naloga vztrajati, saj ne moreš kaznovati mladine in njihove kulture na podlagi pravil, ki jih uveljavljajo krogi, ki vodijo državo. Ko si na odru in vidiš, kako te tamkajšnji ljudje sprejemajo, veš, da si ravnal prav.”

> Leta 2005 ste kot predskupina nastopili na odmevni turneji Depeche Mode. Ali se vam je okoli koncerta v Ljubljani kaj vtisnilo v spomin?

“Celotna turneja je bila odlična. Meni je bilo še toliko bolj všeč, saj sem oder delil s skupino, ki sem jo občudoval kot otrok. Bil sem in še vedno sem velik ljubitelj Depeche Mode, zato vem, da je nehvaležno nastopiti pred njimi, ker njihovi fani niso najbolj tolerantni do druge glasbe. Pri vas je bilo drugače. Bilo smo zelo dobro sprejeti, četudi smo imeli na voljo slabo uro.”

> Lahko vam zagotovim, da je določen odstotek poslušalcev za Bežigrad prišel izključno zaradi Placeba.

“Res? Ne povejte tega Depeche Mode!”

> Na sprehodu skozi backstage mi je vaš menedžer omenil, da imate v prihodnosti načrte tudi v Sloveniji. Kdaj se torej znova srečamo?

“Če bo vse po sreči, zelo kmalu. V preteklem letu je bil naš urnik polno zaseden, smo pa bili v dogovoru z nekaterimi lokalnimi organizatorji, da po novem letu turnejo preusmerimo tudi v vzhodno Evropo in na Balkan. Dogovarjamo se tudi s promoterji v Sloveniji, vendar nikoli ne vemo, kako se bo končalo …”

Kako se je končalo, vemo. Z velikimi črkami napovedan koncert je z malimi odšel v pozabo. Razlogi za odpoved - kdor še verjame piarovskim fintam - so tako butasti, da je škoda črk na papirju. Za 3. septembra sončev mrk na tej strani Planeta sicer ni napovedan, zagotovo pa bo kopreno teme odstrnil vrt dvorca Manin, v katerem je nekoč prebival Napoleon. Lahko se zgodi, da boste zaslišali glas iz drugega sveta … Kako (če), naj ostane skrivnost. “You can run, but you can't hide”.

GREGOR BAUMAN

Brian MolkoDarja Šter

Stefan OlsdalDarja Šter