Davide Toffolo, avtor knjige stripov o koncentracijskem taborišču Gonars
Za njim ni nobene sledi. Še v spominu komaj kakšna. V Gonarsu, nedaleč od Palmanove, kamor se danes odpravljajo Slovenci in Hrvati po nakupih, je od 23. februarja 1942 do 8. septembra 1943 delovalo koncentracijsko taborišče. V njem je zaradi gladu in mučenja umrlo na stotine slovenskih in hrvaških internirancev
Taborišče so porušili, material pa večinoma uporabili za gradnjo bližnjega vrtca. Območje, kjer se je raztezalo, so spremenili v travnik.
Leta 1973 je kipar Miodrag Živković na mestnem pokopališču v Gonarsu postavil obeležje, cvetlico z železnimi cvetnimi listi, v tamkajšnjo kripto pa so prenesli ostanke 453 slovenskih in hrvaških taboriščnih žrtev.
O obstoju taborišča v Gonarsu komaj kaj vedo mlajše generacije v Sloveniji, prav ničesar pa v Italiji. Prav tako malo ali nič o obstoju drugih koncentracijskih taborišč, ki jih je tedanji fašistični režim postavil na Apeninskem polotoku. Pač, “Italiani brava gente”. Prepričanje, ki naj bi s svojo dobrohotnostjo prekrilo krvavo sled fašističnega režima in njegovo genocidno politiko nad Slovenci in Hrvati na okupiranih območjih Primorske, Ljubljanske pokrajine, Istre in Kvarnerja.
Oglušujoči molk prekinja izid knjige L'inverno d'Italia (Zima Italije), Coconino press, ki jo je ustvaril mlad, a v Italiji že uveljavljen risar družbeno angažiranih stripov Davide Toffolo iz Pordenona. V njej s stripi pripoveduje zgodbo o tragediji v Gonarsu. Vodnika skozi pekel sta otroka, Drago Kalčič in Giudita Miklavec, internirana v taborišču.
Davide Toffolo je stripar, a tudi glasbenik. Nastopa v glasbeni skupini Tre Allegri Ragazzi Morti (Trije veseli mrtvi fantje), ki prav v tem trenutku pripravlja projekt, posvečen furlanskemu pisatelju, pesniku in angažiranemu intelektualcu Pier Paolu Pasoliniju. Davide se torej na vsej fronti svojega ustvarjanja giblje proti toku uradne politike in kulture.
> Napisali in narisali ste zgodbo o koncentracijskem taborišču v Gonarsu. Zakaj?
“Rodil sem se v Furlaniji, v Pordenonu, Gonars je nedaleč od tu, vendar o koncentracijskem taborišču nisem vedel prav ničesar. Dokler nisem začel ustvarjati te knjige. Bilo je šokantno odkritje.”
> Kako ste prišli do odkritja? Vam je kdo povedal o strahotah v Gonarsu?
“Za obstoj taborišča v Gonarsu sem izvedel na srečanju z nekdanjim gonarškim županom Ivanom Cignolo, ki se načrtno in zelo zavzeto ukvarja z obujanjem zgodovinskega spomina. Ker pozna mojo risarsko dejavnost, mi je nakazal, da bi me mogoče zanimali dogodki med vojno v Gonarsu. Izrazil je željo, da bi zgodbo o Gonarsu v Italiji bolje predstavili. Kljub njegovemu prizadevanju je namreč tragedija gonarškega taborišča večini Italijanov povsem neznana. Za medije očitno ni zanimiva. Doslej sem že napisal-narisal nekaj zgodb, ki obujajo spomin na pozabljeno preteklost in na znane osebnosti, kot sta bili, na primer, zgodbi o furlanskem boksarju Primu Carneri in o pisatelju, pesniku in režiserju Pier Paolu Pasoliniju. Županu so bile te knjige všeč in je očitno presodil, da bi lahko napisal tudi knjigo o taborišču Gonars in s tem pripomogel, da bi se v Italiji več vedelo o medvojnih slovenskih internirancih.”
> Morali ste opraviti pravo raziskovalno delo, saj o taborišču v Gonarsu, kot pravite, prej niste vedeli ničesar ...
“Seveda, v ozadju je obsežno raziskovalno delo. Pri tem mi je pomagala prijateljica in sodelavka Paola Bristot, ki je napisala tudi spremno besedo. Ona je na tem področju opravila dragoceno vzporedno raziskavo. Med drugim je v arhivih v Ljubljani odkrila, da so v taborišče v Gonarsu internirali kar precej slovenskih intelektualcev, med njimi nekatere slikarje in druge umetnike. V knjigi objavljam risbe Nandeta Vidmarja, Nikolaja Pirnata, Vladimirja Lamuta in drugih, ki so nastale v času njihove internacije. Tudi zaradi tega je to knjiga obtožbe. V Gonars so sprva zaprli civilne osebe, slovenske intelektualce, kasneje so iz taborišča na Rabu pripeljali mnoge ženske in otroke. Ker je bilo gradivo obsežno, tematika pa kompleksna, sem izbral poetski jezik, zgodba, ki jo pripovedujem, pa je hkrati individualna in absolutna. V Gonars so internirali veliko otrok, kar me je napeljalo na idejo, da bi za protagoniste izbral otroke.”
> Protagonista sta dva otroka, Slovenca, deček in deklica. Njuna zgodba v knjigi je izmišljena, vendar sta to resnični osebi, ki sta res bili v Gonarsu ...
“Zgodba je izmišljena, vendar je v resničnem kontekstu. Zamislil sem si, da bi v knjigi nastopala otroka. Iskal sem deklico, ki naj bi bila iz Ljubljane, dečka pa s podeželja, z okoliških hribov, stara devet, deset let. Pregledal sem dolg seznam interniranih in na njem našel imeni otrok, deklice in dečka, ki sta ustrezala mojemu namenu. Imeni otrok, ki nastopata v zgodbi, sta resnični, nista izmišljeni: Drago in Giudita. O njiju je bila na voljo tudi dokumentacija. Poskušal sem si predstavljali, kako ravnata otroka v tako krutem okolju, kako vase vpijata sporočila etničnega sovraštva, ki ju obdaja.” ROBERT ŠKRLJ
Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
