Del nas je italijanska pa tudi slovenska kultura
Beneški Slovenci so svojevrstni rekorderji. V Italiji (nergači bi rekli “pod njo”) živijo že 145 let, torej le pet let manj, kot je stara združena Italija, ki jo naši zahodni sosedje obeležujejo letos. So torej tisti Slovenci, ki imajo z italijansko državo in njeno politiko najdaljšo izkušnjo. Dobro? Slabo? Nekaj vmes?
O tem smo se pogovarjali z Jole Namor, odgovorno urednico tednika Slovencev videmske pokrajine Novi Matajur in nekdanjo dolgoletno pokrajinsko predsednico SKGZ za Videmsko.
> Italija praznuje 150-letnico združitve. Praznujete tudi Beneški Slovenci? Kaj vam pomeni ta obletnica?
“Obletnica razkriva odnos, ki ga imamo do te države, kako se v njej počutimo. Zgodovinska dejstva napeljujejo na to, da imamo drugačen odnos do italijanske države kot Slovenci na Tržaškem in Goriškem.”
> Zakaj poseben?
“V italijanski državi smo najdlje časa. Slovenske organizacije videmske pokrajine so se že od vsega začetka, torej od sredine petdesetih let, sklicevale na italijansko ustavo. Italijansko državo za nas predstavlja italijanska ustava. Ko smo si prizadevali za dosego pravic, smo se vselej sklicevali na ustavo. Na Tržaškem je zgodovina drugačna, je drugačna navezanost na Jugoslavijo in Slovenijo. Mi pa smo navezani na ljudi, ki živijo v obmejnem pasu.”
> Ste ob 150-obletnici združitve Italije praznovali?
“Ne. Na stavbah pa sem opazila precej italijanskih zastav. Zdi se mi, da ima za to največ zaslug prejšnji predsednik republike Italije Carlo Azeglio Ciampi. Uveljavil je čut pripadnosti italijanski državi, do česar so bili Italijani vselej mlačni. Na italijansko zastavo smo tudi mi v Benečiji gledali nekako (premolk) ... za nas je imela negativen predznak. Italijanske zastave se je namreč v preteklosti, v obdobju pred Ciampijem, polastila italijanska desnica. Z italijansko zastavo v rokah so manifestirali nacionalisti, nas Slovence so poskušali omejevati in zatirati, pa čeprav italijanska ustava ščiti manjšine. Predsednik Ciampi pa je desnici odvzel italijansko zastavo in jo vrnil vsem državljanom. Sicer ne trdim, da se zaradi zastave vsi počutijo Italijani, nima pa več negativnega pridiha, ki ga je imela v preteklosti. Na protislovenskih letakih v videmski pokrajini v šestdesetih, sedemdesetih in tudi osemdesetih letih je bila vedno italijanska trobojnica.”
> Kaj vam pravzaprav pomeni italijanska država?
“Za nas dvoje: ustavo in kulturo. V njej se prepoznavamo. Italija je država Federica Fellinija, Pierpaola Pasolinija, Umberta Eca, Riccarda Mutija, arhitekta Lorenza Piana. V tej kulturi smo rasli in se razvijali. Morate vedeti, da pred 25 leti v videmski pokrajini še nismo imeli slovenskih šol. Izobraževali smo se v italijanskih šolah in na italijanskih univerzah. Rasli smo v italijanski kulturi, in ta je del nas. Del nas je tudi slovenska kultura, ki pa jo šele zdaj poskušamo osvajati.”
> Letos je tudi desetletnica sprejema zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, ki so jo v italijanskem parlamentu izglasovali v času levosredinske vlade Romana Prodija. Je italijanska desnica še zmeraj nenaklonjena Slovencem?
“Še vedno, pa čeprav so določeni premiki tudi na ravni deželne vlade. Predsednik dežele Tondo, odbornik Molinaro, tudi odbornik De Anna poudarjajo večjezičnost dežele Furlanije-Julijske krajine. Predsednik Tondo je med drugim pohvalil dvojezično šolo v Špetru, dejal je, da je pridobitev za celotno družbo. Povsem nekaj drugega pa je na nižji, krajevni ravni. Najbolj kritično je v Reziji.”
ROBERT ŠKRLJ
Celoten pogovor preberite v petkovi prilogi 7. val tiskane izdaje Primorskih novic.