Delo je, moža ni, ki bi se ga lotil
Na ta vzklik Frana Levstika, očeta korenjaškega Krpana, ki je s kijem in mesarico na Dunaju povedal svoje okrutnemu Brdavsu in mu odsekal glavo, me je spomnil prepogosto samohvalni predsednik naše bolj poredko uspešne vlade, ko se je ondan novinarjem pohvalil, da je delo, ki ga opravlja, vredno pravega moža. In sem pomislil: politiki imajo srečo, imajo delo in moža, da se ga loti, v jeziku imamo samo prvo, delo, ne pa moža, ki bi ga uspešno opravil. Kdo bo ukrotil te nepismene Brdavse?
Spoštovane bralke in bralci, večkrat me zaskrbljeno vprašate, kaj se slabega in slabšega obeta našemu jeziku, lepi slovenščini, ki “je bila ustvarjena za 250 milijonov ljudi”, kot pravi pisatelj Saša Vuga. Mi pa z njo kot svinja z mehom. Jeza in zaskrbljenost sta narekovali misli, ki ste mi jih zapisali.
Vabljeni ste, da jezikovna vprašanja in predloge za izboljšavo našega jezika sporočate na joze.hocevar@primorske.si (po pošti: J. H. OF 12, Koper). Uredništvo 7. vala (robert.skrlj@primorske.si)
“Kako si upajo v javnih pogovorih intervjuvanci uporabiti to besedo ... Kaj bomo, ko so začeli tako blatiti slovenski jezik že naši 'velikaši'!?” mi pišete in navajate množico jezikovnih kletvin, ki jih politiki uporabljajo v visokodonečih govorih in v optimistično privzdignjenih izjavah v časopisnih člankih. Kot na primer: napačno zapisano “po tem so se pa v parlamentu le še zmerjali, kot da slovenščina ni jezik praznika, ampak jezik zmerjanja za dvomilijonski narod”, namesto prav zapisanega “potem so se pa v parlamentu le še zmerjali”.
Ne bom navajal drugih, hujših, “na grobarje našega jezika” še bolj jeznih žuganj iz vaših pisem, ponovil bom le nekatera vaša vprašanja, na katera vam še nisem odgovoril, ker ste odgovorili tako rekoč že sami. Vprašujete:
>“Pogosto slišim po mojem nepravilne zveze: 'ne rabiš' pogledati namesto ni potrebno pogledati; slaščico je treba 'probati' namesto slaščico je treba poskusiti; pri 'večih' plesalcih namesto pri več plesalcih; pri 'parih' učencih namesto pri nekaj učencih; strelec 'zadane' v črno namesto strelec zadene v črno; 'drobiž' ne vračamo namesto drobiža ne vračamo.”
>“Na TV poslušam pogovor med novinarjem in gostom. Na koncu pogovora se novinar zahvali gostu in mu reče: 'Hvala, da ste prišli v studio.' Gost pa nazaj: 'Hvala tudi vam!' Po mojem bi mu moral odgovoriti 'Prosim', kot je bilo vedno v slovenski navadi.”
>“Berem oglase in obvestila o prireditvah na prostem, v katerih pogosto piše: 'V slučaju slabega vremena bo prireditev v šotoru.' Zakaj ne bi modri organizatorji napisali, 'če bo deževalo, bo prireditev v šotoru'?”
>“Večkrat preberem: 'V kolikor se odločite za sodelovanje, nas kontaktirajte na telefon.' Kaj menite o zapisih 'v kolikor' in 'kontaktirajte nas'?”
>“Večkrat berem obvestilo: 'Vljudno vas prosimo, da nam sporočite svoje želje.' Ali ne bi bilo bolj olikano zapisati 'vljudno vas prosimo, če nam sporočite svoje želj'? Če rečemo, 'da nam sporočite', je v naših besedah že nekak ukaz.”
>“Novinarji in drugi pogosto pišejo: 'žarnica gori', 'luč gori', 'žarometi mu niso goreli' itd. Imam kar nekaj let, in do sedaj sem vedno videl, da žarnice, žarometi, lučke svetijo. Niti ene pa nisem videl, da bi gorela. Kaj žarnica ne sveti, dokler ne pregori?”
>“Ne znajdem se več pri besedi Wikileaks. Kako se prav zapiše: WikiLeaks, Wikileaks, wikileaks ali z velikimi črkami WIKILEAKS?”
>“Italijani vsako leto 10. februarja praznujejo dan spomina na odhod njihovih beguncev iz krajev ob vzhodni obali Jadrana, ki so po 2. svetovni vojni pripadli Sloveniji in Hrvaški. Ob takih praznovanjih večkrat zapišejo besede foiba, infoibare in infoibatori. Kako bi jih prevedli v slovenščino?”
Več mi zapišete vprašanj kot jaz odgovorov, ker življenje dandanašnje čase teče vse prehitro, da bi ga zmogel jezik sproti odslikavati in uravnavati po svojih slovnično-pravopisnih določilih. Pomislimo samo na lastno ime WikiLeaks. Wiki označuje mesto na spletu (internet), morda pa še kaj drugega (če veste, sporočite, da bom povedal vsem). Leaks pa je skrivnost, ki uide iz skrbno varovanega tabernaklja in nenadno pricurlja med neuko ljudstvo, da se čudi, kako da je kaj takega mogoče. Ker angleško-ameriški pravopis v večdelnih lastnih imenih vse njih dele zapisuje z veliko začetnico - kot na primer White House, Bela hiša v Washingtonu - in ker so nekateri v globalizacijski zmedi začeli taka imena zapisovati kar skupaj, smo iz besed Wiki in Leaks dobili zlepljenko WikiLeaks. A ker slovenski pravopis takega razkošja v svojih določilih ne dopušča, po naše zapišemo v tej besedi z veliko samo prvo črko, vse druge pa z malimi. Torej Wikileaks, kar je edino prav. Kadar pa takšno lastno ime postane oznaka za kak splošen, iz njega izhajajoč pojav, ga zapišemo kar z malo začetnico: tovarna Mercedes in avto mercedes; svetnik Silvester in njegovi prazniki silvestrovanje, silvester in silvestrovo; portal Wikileaks in pricurljane Wikileaksove novice ali wikileaks in morda že jutri vikiliks. Kot namesto škotskega whiskyja pijemo viski in je kar okusen, tudi če je zapisan po domače.
Italijanska beseda foiba, po primorsko fojba, ki pomeni večjo odprtino v kraških tleh, ni tako svetovno razprostrta kot Wikileaks. Celo povsod v Sloveniji ni znana, ampak je njena raba omejena na naša zahodna narečja. Na ta narečja je omejen tudi iz nje izvedeni glagol infojbirati, ki pomeni vreči kaj v jamo, “vjamiti”, “ujamiti”. V naš knjižni jezik ni še sprejet, a bi lahko bil, saj je narejen po zgledu tujk, ki jih ne preganjamo, kot na primer: instalirati, inscenirati, intabulirati, inkarnirati itd.
Drage bralke in bralci, preveč sem se razpisal. Reči sem vam hotel samo to, da bomo v 7. valu nadaljevali Minuto, dve za boljši jezik. Z vašo pomočjo seveda, za katero sem zelo hvaležen. Morda pa spreobrnemo kakega jezikovnega Brdavsa. Lepo vas pozdravljam!
JOŽE HOČEVAR