Deni Ušaj je z 2. mestom v DP v motokrosu dosegel največ doslej
Član kluba Gas Vrtejba Deni Ušaj iz Bilj je ob koncu sezone z osvojenim drugim mestom skupnega seštevka članskega državnega prvenstva v motokrosu razreda MX 125 najuspešnejši primorski voznik. Kljub temu obeti za nadaljnji napredek niso rožnati.
MOTOKROS >Po lanskem tretjem mestu se je 18-letni Deni Ušaj pred zadnjo (šesto) dirko v Orehovi vasi nepričakovano znašel v položaju, ko je celo branil prednost pred dirkaško bolj prekaljenim Petrom Irtom, ki vozi dirke evropskega prvenstva. Le malo je manjkalo, pa bi Primorec postal državni prvak. Zakaj se je razpletlo drugače?
Deni pojasnjuje: “ Prvič v karieri sem se znašel v takšnem položaju. Bil sem napet kot še nikoli. Nisem se uspel umiriti. Na dirki sicer nisem naredil neke očitne napake, a sem vozil preveč na silo, seštevek manj-ših napak je prinesel zaostanek, svoje pa je dodala nepričakovano trda proga, na katero vzmetenja motorja nisem najbolje prilagodil. Prvi zasledovalec Peter Irt je dobil obe vožnji in me prehitel za točko. Treba je priznati, da je ta čas preprosto boljši, ima pa tudi neprimerno boljše razmere za trening.”
Irt pač izhaja iz poslovno uspešne družine, kjer gre motokros iz generacije v generacijo, hkrati pa za točke svetovnega in evropskega prvenstva dirkajo kar trije bratje. Odličen material in medsebojno izmenjavanje izkušenj ter rivalstvo že v družini so velike prednosti. Položaj Denija Ušaja je bistveno slabši: “Medtem ko oni z odličnimi motorji veliko trenirajo doma in v tujini na težjih progah, sem jaz sam in pač naredim toliko, kolikor finančno zmore moja družina skupaj s sponzorji in donatorji. Doslej sem si precej pomagal z vožnjami za zamejski klub Mauri racing team, a se kriza pozna tudi tam. Do konca decembra si bomo v družini še prizadevali, da zberemo denar za ambiciozno sezono, a se utegne zgoditi, da bo naslednje leto prehodno - z nekoliko nižjimi ambicijami in ciljem, da to izkoristim in uspešno maturiram na novogoriški gimnaziji.”
Za dirkanje na dosedanji ravni je treba v Ušajevem primeru letno zbrati okoli 30.000 evrov in potem upati, da se sezona rezultatsko in zdravstveno (letos so ga pol sezone mučile posledice počene kosti v zapestju) dobro konča. Pri tem je treba imeti tudi srečo, saj se pri poskakovanju z več kot sto kilometri na uro in pri letenju do osem metrov nad zemljo že ob drobni napaki lahko zgodi kaj hudega. Denarja tudi eden najboljših slovenskih dirkačev praktično ne vidi. Vse gre za stroške in če ne bi bilo dirkanja za italijanski pokal Triveneto (na dirki v mestu Paese je bil Ušaj drugi), kjer organizatorji zagotavljajo uporabne materialne nagrade, bi moral z resnim motokrosom že nehati. Od mladostnega upanja, da bo poklicni dirkač, se je praktično že poslovil: “Od tega se trenutno ne da živeti. Verjetno bom kombiniral delo v domači avtokleparski delavnici, študij in dirkanje - pač vse v okviru možnosti.”
Pogumni Primorec se dobro znajde tako s kleščami kot s knjigo v rokah. Pozimi bo opravil kar največ gimnazijskih obveznosti, formo pa bo (ob klasični telesni pripravi) ohranjal z vadbo gorsko - kolesarskega spusta.
IGOR MUŠIČ
