Deset let od sprejetja zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji

GORICA, TRST, VIDEM> Izvajanje zaščitnega zakona za Slovence v Italiji je danes precej odvisno od politične volje občin, pokrajin in dežele Furlanije-Julijske krajine. Prav zaradi tega ne preseneča, da občinske uprave mest, kot so Trst, Gorica in Čedad, nočejo priznati dvojezičnosti v mestnih središčih, ampak samo na obrobju in v vaseh. Odprto ostaja tudi vprašanje vrnitve Trgovskega doma v Gorici slovenski narodni skupnosti in slovenskega oddelka na glasbenem konservatoriju Tartini v Trstu ter nenazadnje tudi vprašanje Narodnega doma v Trstu, kjer ima slovenska manjšina samo simbolično svoje prostore.

Če bi bili enotni, bi bilo bolje

Že pred desetimi je imela slovenska manjšina na zaščitni zakon različne poglede, v današnjih dneh pa prevladuje mnenje, da je bil zaščitni zakon najboljši možen zakon za slovensko manjšino v takratnih političnih razmerah v Italiji.

Predsednik paritetnega odbora Bojan Brezigar, ki je sprejemanju zaščitnega zakona sledil kot tedanji urednik Primorskega dnevnika, danes meni, da bi lahko bil zaščitni zakon boljši, če bi v manjšini pred desetletjem vladala večja politična enotnost. Dodaja pa, da je odlika zaščitnega zakona predvsem ta, da so na Videmskem (Beneška Slovenija, Kanalska dolina, Terska dolina, Rezija) danes Slovenci priznani kot narodna manjšina, česar prej ni bilo. Vesel je tudi dejstva, da je bil na podlagi zaščitnega zakona v Špetru urejen dvojezični šolski center.

Nekaj ukrepov, ki so pomembni za preživetje manjšine

O izvajanju zaščitnega zakona Brezigar pravi, da je zahtevno, in opozarja, da se premalo Slovencev v Italiji poslužuje vseh možnosti, ki jih daje zakon. O izvajanju vidne dvojezičnosti pa Brezigar meni, da je to precej odvisno od volje krajevnih političnih občinskih uprav. Z delom paritetnega odbora je medtem "zmerno zadovoljen".

Stojan Spetič, ki je bil v času sprejemanja zaščitnega zakona senator v Rimu, danes pravi, da jim je tedaj "uspelo iz opozicije predlagati in odobriti nekaj ukrepov, ki so bili pomembni za preživetje manjšine in temeljni kamni bodoče zaščite: vračanje slovenskih priimkov, financiranje manjšinskih kulturnih dejavnosti in ustanov, podpora manjšinskemu tisku."

Zakon je največ, kar je bilo mogoče iztržiti

Kot dodaja, je imel veliko zaslug za sprejetje zaščitnega zakona tako imenovani poročevalec, sicer valdežanski pastor Domenico Maselli, ki je sam manjšinec in je razumel potrebe slovenske manjšine v Italiji. Priznava pa, da je bilo treba tudi paktirati z desnico, da je bil zaščitni zakon sploh sprejet.

Spetič meni, da je bil zaščitni zakon največ, kar se je dalo v takratnih političnih razmerah v Italiji iztržiti, ocenjuje pa tudi, da Slovenci v Italiji danes ne bi dobili nobene zaščitne norme več, saj se je politična podoba te države medtem dodobra spremenila. Tudi Spetič meni, da je bil zaščitni zakon prava revolucija za Beneško Slovenijo, kjer je danes veliko dvojezičnih napisov, in izpostavlja izjemen pomen dvojezične šole v Špetru, ki je postala državna.

Pet let od predloga do sprejetja

Skupno zastopstvo slovenske manjšine v Italiji je že leta 1993 izoblikovalo besedilo zaščitnega zakona, ki pa so se ga predstavniki italijanskih vladnih strank otepali, tako da sta ga maja 1996 predložila v poslanski zbornici Lucien Caveri iz manjšinske stranke Union Valdotaine (UV), v senatu pa Ersilia Salvato iz stranke Komunistične prenove. Leto kasneje so nato svoje zakonske osnutke predložile še stranke Naprej Italija, Levi demokrati in Severna liga, nakar je poročevalec večine v rimskem parlamentu, poslanec Domenico Maselli, oblikoval poenoteno besedilo zakona.

Obravnava Masellijevega predloga zaščitnega zakona se je v poslanski zbornici začela 23. julija 1999, potrjen pa je bil 12. junija 2000. Medtem je slovenska manjšina 6. maja v Trstu priredila množičen in medijsko odmeven shod, s katerim je opozorila, da se zaščitni zakon ne premika z mrtve točke. Iz poslanske zbornice je zakon romal še v senat, kjer je bil dokončno potrjen 14. februarja 2001. Zakon, z 29. členi je bil nato objavljen v italijanskem uradnem listu 10. marca 2001 kot zakon št. 38/01.

Že od samega začetka je bilo jasno, da bo uresničevanje zakona le stežka steklo. Obenem je bila že takoj tudi prisotna kritika, da v času oblikovanja zakonskega besedila Slovenci niso nastopali kot enoten politični subjekt, ampak je bil soudeležen le en del manjšine - natančneje politični predstavniki, vezani na italijanske levičarske stranke.

STA