Deset let po sprejemu zaščitnega zakona za Slovence v Italiji
Ena izmed pesmi Miroslava Košute se konča: “Za to mesto kriv si tudi ti.” Letošnji Prešernov nagrajenec jo je posvetil cesarju Karlu VI., čigar kip krasi glavni trg v Trstu. To je Piazza Unità ali Piazza Grande, kot piše na pročelju tamkajšnjih palač. Slovenskih napisov tam ni. Še vedno jih ni, pa čeprav bo na valentinovo minilo deset let, odkar je italijanski parlament izglasoval zaščitni zakon za Slovence v Italiji.
V sredo zjutraj je prav na Piazza Unità tržaška sociolingvistka Majda KaučičBaša potegnila črto pod novinarsko preverjanje, ali je zakon, ki je v italijanskem pravnem sistemu zapisan pod šifro 38/2001, izboljšal položaj slovenske manjšine.
Preverjanje se je začelo v torek zjutraj. Pred beležko in fotoaparatom se je prvi znašel Robi Jakomin. Do lanskega decembra je bil zaposlen v Slovenskem informativnem centru, ki ima sedež v nekdanjem Narodnem domu v Trstu. Zdaj je brezposeln. Pa ne zato, ker bi ga odslovili, ampak ker Slovenski informativni center trenutno ne deluje.
“Kot je meni znano, Narodna in študijska knjižnica nima več denarja, da bi ga vzdrževala,” je odgovoril na vprašanje, zakaj v Fabianijevi stavbi v Filzijevi ulici ni več (edinega) slovenskega urada. In vendar v 19. členu zaščitnega zakona piše, da bodo tam dobile svoj prostor slovenske ustanove, začenši z Narodno in študijsko knjižnico (NŠK).
“Nekdanja krizantema v gumbnici je sramotno ubožna in obrobna,” je v nedavnem intervjuju za Primorske novice potožil Marko Kravos. Govoril je prav o NŠK, ki je deset let po izglasovanju zakona 38/2001 še vedno tam, kjer je bila, in sicer v pretesnih prostorih v Ulici svetega Frančiška. Knjig je vedno več, zato jih zdesetkano osebje po sili razmer postavlja v dvojno vrsto na jeklene police v skladišču. Nanje ponekod pada omet.
Teh težav nima javna glasbena šola s slovenskim učnim jezikom. Tam stropa namreč ni. Ni sten, ni poda, ni glasbil, kaj šele predavateljev in gojencev, pa čeprav 15. člen zakona določa, da je treba pri italijanski glasbeni šoli Giuseppeja Tartinija v Trstu ustanoviti slovenski odsek.
Tudi slovenskih smerokazov ni. Tega se najbolje zaveš, če v jasnem februarskem jutru od Tartinijevega konservatorija v Ulici Ghega zapelješ proti železniški postaji. Na križišču pred njo je ob semaforju kar 24 tablic. Vse so v italijanščini, edina dva tuja napisa sta v nemščini (Auto Zug) in angleščini (cruise terminal). Deseti člen deset let starega zakona omenja slovenske javne napise. A v središče Trsta jih očitno ni prinesel.
Dvojezičnost vidiš le, če se zapelješ na Kras. Pa še tam ne povsod. Na avtocesti je izvoz za slovensko vas Zgonik še vedno označen zgolj v italijanščini - Sgonico. “Povejte, smo preveč optimisti, ker verjamemo v demokracijo?” se je oktobra 2008 v pogovoru za Primorske novice vprašal zgoniški župan Mirko Sardoč, ko se je branil očitkov, da ni dovolj zagrizeno zahteval slovenskega napisa na avtocesti.
PETER VERČ
Več o tem lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje rimorskih novic.
