Deseterica po izboru kritika
Leto še ni povsem pri koncu. A vseeno: pošteno je in skoraj se spodobi, da se malo pred iztekom leta čas nakloni takšnim in drugačnim lestvicam. Naj bo prva od teh - osebna. Tudi zato, ker je najbolj neodvisna.
Naj ponovim vajo: če so tu pomembne kakršnekoli številke, so to povečano število utripov (mojega) srca na minuto - v koordinaciji s povečanim številom misli na sekundo. Filmi niso razvrščeni po letnicah nastanka, temveč so to pač tisti filmi, ki sem jih videl letos (vsi naslovi so vendarle novejši in mnoge nacionalne kinematografije so jih prikazovale šele letos - če so jih sploh prikazovale). Vrstni red je povsem naključen.
1. Zlomljeni objemi (Los abrazos rotos) - Skoraj sem pozabil, kako zelo zna Pedro Almodovar obvladati vse. Zgodbo, kamero, igralce. Spomenik (tudi neulovljivim) spominom, postavljen na (prelepih) temeljih Penelope Cruz.
2. Policijski, pridevnik (Politist, adj.) - Očitno je bil skrajni čas, da še sam padem na romunski val. Kriminalka, ki se ukvarja z definicijami besed in s tem početjem definira nepričakovano močan finale.
3. Zresni se (A Serious Man) - Brata Coen z naravnost “matematičnim” filmom, ki govori o pomembnosti tega, kar slišimo (oziroma pomembnosti interpretacij slišanega). Pa naj bo to govorica ali glas boga.
4. Pisatelj v senci (The Ghost Writer) - Koliko podrobnosti in napetosti zna Polanski ustvariti - še ena zgodba iz njegove serije o neke vrste obsedenosti, obdana s svojevrstnim cinizmom, sploh glede statusa pomembnosti, sposobnosti in možnosti politikov.
5. Agora - Film Alejandra Amenabarja, ki ga pri nas nismo gledali. V zgodbi, ki ljubi znanje, so kristjani zlikovci, izgrajeni liki ter emocije pa so smiselno vpeti v pravzaprav epsko zgodbo; kar ni enostaven dosežek.
6. Socialno omrežje (The Social Network) - Čeprav je večinoma ponavljanje zmesi skupnega kritičnega glasu ljudstva, je še vedno spreten, odlično posnet ter odigran film.
7. Overjena kopija (Copie conforme) - Abbas Kiarostami o originalih in kopijah, igri in resnici, lažeh in ... lažeh.
8. Morilec v meni (Killer in me) - Michael Winterbottom je bil vedno vsaj blizu izvrstnim filmom, naj tale “študija psihopata” s šund pridihom - sploh zaradi možnosti uporabe te besede - “prebije vrh”. Sicer pa: vsak režiser, ki ve, da je treba Jessico Alba pretepsti, da se verjame njeni igri, dobi plus. (Slaba šala, a se nisem mogel upreti ...)
9. Skrivnost njihovih oči (El secreto de sus ojos) - Španski oskarjevec; malce melodramatična, a izjemno posneta mešanica med kriminalko in romanco, ki ve, brez česa ljudje ne moremo, in uperi kamero v življenje v niču.
10. Ponyo (Ponyo on the Cliff) - Čeprav morda ne dosega ravni nekaterih starejših mojstrovin, je še vedno izredno delo kralja risanega domišljijskega filma: Hayaa Miyazakija. Preprosta risba tke epskost, barve so kot najboljši čokoladni preliv na svetu.
PETER ZUPANC
