Dimitrij Rupel o Sloveniji na svetovnem prizorišču

Ta se je po njegovem prepričanju začela 7. julija 1991 na Brionih, kjer je slovenska delegacija v pogajanjih z Evropsko unijo dosegla priznanje že narejenih korakov v smeri slovenske samostojnosti in posledično umik jugoslovanske armade. V knjigi opisuje tudi dogodke in ozadje, povezane z mednarodnim priznanjem, vključevanjem v EU in NATO in odnosi s sosednjimi državami.

“Če sem zelo odkrit, moram povedati, da je ta knjiga nastala tudi po zaslugi dejstva, da sem po zaključku svojega mandata koncem leta 2008 na zunanjem ministrstvu ostal brez posebnih zadolžitev, zato sem sklenil, da bom čas porabil zato, da napišem nekaj stvari, ki so mi ležale na srcu, in ki so najbrž potrebne tudi zato, da bi bil slovenski zunanjepolitični establishment primerno informiran, da bi imel neko intelektualno zaledje v knjižni obliki,” je na ponedeljkovi predstavitvi svoje nove knjige Slovenija na svetovnem prizorišču v Šempetru pri Gorici povedal Dimitrij Rupel. Kot drugi razlog za nastanek obsežne, 560 strani dolge knjige, ki je izšla pri Slovenski matici, je omenil 20. obletnico osamosvojitve in nastanka slovenske države.

V zvezi z dogodki leta 1991 je povedal, da so sodili v kontekst velikega preobrata, ki se je dogajal v Evropi s padcem berlinskega zidu in razpadom Sovjetske zveze. “Mislim, da smo se pravočasno odzvali na zahteve časa. Tisto so bili seveda zelo napeti trenutki. Namigov zgodovine včasih ni preprosto prepoznati, tako da je bilo potrebne kar veliko fantazije, da smo ugotovili, kaj se v resnici dogaja in kako je mogoče te posebne okoliščine izkoristiti,” je pojasnil in dodal, da je skupina slovenskih izobražencev še pred samostojnostjo zahtevala predvsem demokracijo, tako da je bila živa tudi ideja o ohranitvi Jugoslavije v obliki neke nove demokratične skupnosti, konfederacije, v Beogradu pa so hoteli Jugoslavijo obdržati tudi za ceno demokracije, tako da do tega potem ni prišlo.

O današnjem položaju Slovenije v svetu je izrazil prepričanje, da se je slovenska zgodba posrečila in željo, da bi Slovenija obdržala enak ugled, kot ga je imela do zdaj. Izpostavil je dejstvo, da je država svoje velike trenutke dosegla s predsedovanjem organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) leta 2005 in predsedovanjem Evropski uniji leta 2008 in da je te velike dogodke in izzive danes težko preseči. Strinjal se je tudi, da je naša država v Evropi in svetu še vedno premalo prepoznavna. Razloge za to vidi v dejstvu, da je Slovenija na zemljevidu šele dvajset let, kot tudi v nespretni prezentaciji slovenskega profila v inozemstvu. “Glas o Sloveniji je v svetu šibak, o njej se premalo ve. Zgledovati bi se morali po nekaterih drugih, bolj prepoznavnih državah. Ne vem, kam gre denar, ki ga Slovenija namenja za propagando, bojim pa se, da ne gre v prave kanale,” je še povedal.

Največ poudarka je Rupel namenil oblikovanju slovenske diplomacije. Poudaril je, da so diplomati slovenskega rodu seveda obstajali že pred osamosvojitvijo, a to še niso bili slovenski diplomati, ker Slovenije kot države takrat še ni bilo. Zaustavil se je tudi pri jugoslovanski zunanji politiki, ko je bil uradni predstavnik Slovenije kot ene od socialističnih republik Beograd, tako da nismo imeli svoje besede, korenine te politike pa so povzročile marsikatero kasnejšo težavo pri urejanju slovenskih zunanjepolitičnih oziroma sosedskih odnosov. V zvezi z jugoslovansko-italijanskimi odnosi je v tem kontekstu izpostavil predvsem tržaško vprašanje in posledice njegovega reševanja na aktualni položaj Slovenije v odnosu s Hrvaško in dostop do odprtega morja, pri čemer ni pozabil kritizirati arbitražnega sporazuma. Kritičen je bil tudi do slabe zastopanosti Slovencev v evropski zunanji politiki. “Do zdaj nam ni uspelo spraviti nobenega slovenskega diplomatskega predstavnika na kakšno pomembno mesto evropske zunanje službe. To je problem, ki ga je treba rešiti, saj mora Slovenija delovati tudi v imenu Evrope,” je še povedal.

V zvezi z odnosom Slovencev do lastne države in s tem povezanimi vrednotami je Rupel izrazil prepričanje, da se prepogosto dogaja, da Slovenci ne prepoznajo koristi, ki jih imajo in jih utegnejo še imeti zaradi tega, ker imajo svojo državo. “Imeti državo pomeni imeti bistveno večje pravice in bistveno bolj pomembno vlogo v svetu kot biti narod brez države. Na nek način je ta knjiga tudi poklon temu,” je sklenil prvi slovenski zunanji minister, ki očitno verjame, da v politiki še ni rekel zadnje besede, saj je na vprašanje, kakšni so njegovi nadaljnji cilji in načrti s hudomušnim nasmeškom na obrazu odgovoril: “Oh, čakajte. Zdaj moramo najprej zmagati na volitvah.”

NACE NOVAK