Do kdaj bo živela slovenščina? Jo kdo sploh še sliši?
Nas bo širni brezmejni svet pogoltnil ali bomo Slovenci preživeli tudi to preizkušnjo, so se na torkovi razpravi Do kod sega slovenski kulturni prostor spraševali pisatelj Boris Pahor, pesnik Ciril Zlobec, zgodovinarka dr. Milica Kacin Wohinc in Peter Kovačič Peršin, ustanovitelj društva in založbe 2000.
Humaniste je na sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani gostil Slovenski center PEN, njihove nastope pa je usmerjal Igor Škamperle, sociolog in pisatelj, po rodu Tržačan. Uvodoma je ugotovil, da obravnavana tema vedno tako ali drugače spremlja slovensko družbo: “A danes se postavlja v novem okviru. Mita o Jugoslaviji, s katerim smo rasli, ni več. Mlajše generacije zdaj odraščajo znotraj Evropske zveze. Slovenski etnični prostor presega državno mejo in se na novo sooča z vprašanji o naših identitetah, odnosu do samih sebe in bližnjih narodov ...”
Je nacionalna zavest res stvar preteklosti?
“Ko sem pred kratkim v slovenskem Narodnem domu, ki sicer ni več last Slovencev, predstavljala svojo novo knjigo, izdano v italijanskem jeziku, sem doživela nekaj novega,” je začela dr. Milica Kacin Wohinc. “V slovenskem domu so o moji knjigi namreč govorili italijanski kolegi, česar še nisem doživela. Stvari se spreminjajo. Srečanje treh predsednikov v Trstu in nedavni obisk slovenskega predsednika v Rimu sta bila velika koraka proti sožitju, če že ne spravi, za katero si prizadevamo intelektualci. Upam si trditi, da je k temu pripomoglo tudi delo zgodovinarjev z obeh strani meje, ki smo v letih 1993-2000 v kulturno-zgodovinski komisiji razpravljali, tehtali, sprejemali skupna stališča o dogodkih od konca 19. stoletja do Londonskega memoranduma.”
ANDRAŽ GOMBAČ