Dobrodošlo med nami, življenje!
Gospod Murphy obožuje koncerte: ko godci nastopajo po dvoranah, sije sončece in nebo je brez oblačka, med nastopi na prostem pa nad občinstvom kaj rade švigajo gromke strele. No, dokler se ne usuje deževje, so lahko neprecenljiva scenografija.
Nekaj osupljivega se je prikradlo - kaj prikradlo, butnilo! - na torkov koncert Patti Smith v italijanskem Gradežu. Pevka, pesnica, upornica, imenovana tudi “botra punka”, se na sklepnem večeru festivala Ospiti d'Autore namreč ni zoperstavljala zgolj malomeščanskemu konformizmu, uničevanju planeta in podobnemu, marveč je vztrajno kljubovala tudi naravi.
Nebo se je sunkovito mračilo že, ko je na svojo kitaro brenkal ogrevajoči Miky Martina, kantavtor iz Trbiža, ki se niti ne trudi prikriti, kako močno nanj vpliva Bruce Springsteen - in glej, da bi potrdil zapisano, se ti gre poslovit z izvedbo The Ghost of Tom Joad, pesmijo tri vrstice poprej omenjenega!
Kaj zdaj, koncert bo ali ne bo, se je med čakanjem pod gostimi oblaki spraševalo nekaj sto obiskovalcev, ki so do kraja zapolnili sedala na leseni ploščadi kraj morja. Bo, je odgovorila Patti, na oder korakajoča ob dveh kitaristih, basistu, bobnarju in pianistki. Povsem akustično zabavo je pričela s počasnim reggaejem Redondo Beach s prvenca Horses, svojega najslavnejšega albuma. Pokojnega moža Freda se je spomnila v ljubavni Frederic, prvi pravi preboj pa dosegla z ognjevito Free Money. Zelo občuteno, z ostro artikulirano dikcijo je zapela pesem Rolling StonesovPlay With Fire, v kateri Jagger in Richards obračunavata z naivno, razvajeno punčaro iz bogate familije. V tuje stihe je Patti vtkala svojo daljšo, peklensko, v srži pa sorodno recitacijo, deloma prekrivno z besedilom starejše Revenge z albuma Wave (1979).
Prav posebej je predstavila nekoliko mlajšo Mother Rose, ki jo je bila napisala z basistom Tonyjem Shanahanom in jo posvetila tako svoji kakor vsem drugim materam. Ob uvodu v My Blakean Year - navdihnil jo je predromantik William Blake - se je zastrmela v vse bolj divje nebo in med brenkanjem svečano deklamirala: “O, strele na nebu, kako čudovite ste! Ampak rotim vas: počakajte vsaj še malo. In potem vas bomo slavili.”
Z morja je pihalo vse bolj mrzlo, poslušalci pa so bili čedalje bolj razgreti. Med Beneath the Southern Cross so še zdržali, se zgolj režali dekletoma, ki sta pod odrom v obup spravljali varnostnike, da se je celo pevka tam gori zmrdovala, češ kaj pa je treba razigrane obiskovalce takole terorizirati in jih vračati na sedala. Ob Dancing Barefoot pa se je prižgala iskra, kaplja je šla čez rob - trume so se usule pod oder, tulile s pevko, skakale v njenem ritmu. Patti se je zadovoljno nasmihala in zbrane prosila le, naj rešpektirajo naravo in se ne naslanjajo na kovinsko ograjo. Strele so preblizu.
En slavni napev je prehiteval drugega, med himnično People Have the Power je marsikoga prijelo, da bi šel kar takoj premikastit vso nepravičnost tega sveta, ne grom ne blisk pa nista spodila niti Glorie, v blasfemično molitev prirejene uspešnice Vana Morrisona z enim najznamenitejših uvodov v rocku: “Jezus je umrl za grehe nekoga drugega, toda ne za moje ...”
Razgreteži bi še, še, še! Baš jih je brigalo besnenje nad glavami. Patti se je le vrnila na oder in materinsko oznanila: “Strele se bližajo. Moramo jih spoštovati. Zaigrali bomo samo še eno pesem. Še prej pa bi rada na tem svetu pozdravila novo življenje. Moja prijateljica je rodila sinčka. Pozdravljen med nami, Horace! Svet te čaka. Svet duha, svet narave, svet strel in ljubezni in rotenja ...”
Spoštljivo se je zazrla v nebo: “Hvala, strele, da ste čakale. Hvala ti, nevihta. Ko končamo, lahko dežuješ, kolikor hočeš!”
Hip zatem je bljuvala monolog Babelogue, v katerega je tokrat vključila na svet prispelega malčka, zarenčala “ljudje, vi ste prihodnost, in prihodnost je zdaj”, pa že zdrvela v Rock N Roll Nigger, odo življenju zunaj družbe, ki je zavoljo izrednih razmer v repertoarju nadomestila mirnejši Wing in Perfect Day. Kakšna dobra kupčija!
Eno od razjarjenih kitic je zapel tudi kitarist Lenny Kaye, soavtor mnogih Pattijinih pesmi in njen pajdaš že štirideset let, vse od začetka. Pevka, ki je med ekstatičnim vpitjem za zamorca razglasila celo Jezusa Kristusa, pa je v hrupnem finalu še enkrat pozdravila novorojenčka in skakajočim pod odrom skozi prve dežne kaplje prigovarjala, naj bodo močni, srečni in naj uporabljajo svojo domišljijo. V slovo, razmršena od vetra, z borovimi iglicami v laseh, je še zatulila: “Bodite svobodni!!!”
ANDRAŽ GOMBAČ
