“Dokler ne bo vse povsem varno, niti pod razno ne grem v hišo”

FINALE EMILIA> Pogled na zgodovinske objekte v starem mestnem jedru, od popolnoma sesute cerkve Rocca Estense do na pol porušenega Mestnega muzeja, kupov ruševin na vsakem koraku in popokanih hiš, je žalosten. Staro jedro je zaprto, saj se odgovorni bojijo, da se bodo tla znova stresla. Vstop brez spremstva gasilcev in čelade ni mogoč. Na vsakem koraku je srečati pripadnike civilne zaščite, karabinjerjev, policije, redarjev … “Ves zgodovinski del mesta smo evakuirali. Na prizadetih območjih so aktivirane praktično vse sile, prihajajo pa tudi iz ostalih pokrajin in iz vse Italije. Ne smemo tvegati, da bi se še komu kaj zgodilo. Pozorni pa smo tudi, da ne bi prišlo do plenjenja,” nam je poročal poročnik karabinjerjev Pierpaolo Pinnelli. Pred Mestnim muzejem, kjer se je porušil del stavbe, je vhod na “prepovedano območje” na močnem dežju stražil pripadnik civilne zaščite Filippo Pecorari. Sprva je okleval, a nas je nato vendarle spustil naprej. Na lastno odgovornost. “Tu sem štiri ure, prvič pa smo šli na teren že dve uri pred potresom, ko so se začutili prvi sunki. Od takrat smo zunaj. Kar 25 ur zapored smo bili brez spanja in hrane. Nato se je le nekoliko umirilo in smo lahko počivali dve uri, nekaj pojedli, nato pa spet na teren.” Zgodbe drugih, ki pomagajo prizadetim v potresu, so bolj ali manj enake. Ves čas na terenu, počitka je malo ali nič. Vsi so v pripravljenosti.

“Samo da smo živi in zdravi”