Dovolj nam je!

Ampak kaj počne slovenski politični razred razen tega, da se nevrotično ukvarja z grozečo vladno krizo? Ne razkriva, ampak zakriva vzroke ljudskega nelagodja.

Česa nas uči premier Borut Pahor? Da so reforme, ki jih narekujeta vrh Evropske unije in mednarodni monetarni fond, neizogibne. Katere reforme so neizogibne? Krčenje socialne države, njeno sesutje. Pahor govori o neizogibnih žrtvah, o zatiskanju pasu. A kdo si bo zatiskal pas? Državljani, ki že zdaj na sebi čutijo breme pritiska kapitala. Torej večina prebivalstva Slovenije. Ne pa tista četrtina, ki kljub “krizi” živi, kot da je ne bi bilo, in jo celo izrablja za to, da svoje bogastvo množi. V to četrtino rešenih spadajo tudi poslanci, ki so tako ali drugače povezani z vplivneži in bogatini.

Poslanci in ministri od ljudstva brez sramu zahtevajo odgovorno obnašanje. Ljudem grozijo, jih svarijo, kaj vse da jih čaka, če Slovenija ne bo sprejela pokojninske reforme. Grčija, Portugalska, Irska, Islandija. A v resnici ne počnejo drugega, kot da ljudem posredujejo svarila, ki so jih slišali od nadrejenih nekje v Bruslju ali New Yorku. Paradoksalno! Zastopniki ljudstva, tisti, ki jih je ljudstvo izvolilo za svoje predstavnike, zdaj zastopajo interese kapitala, domačega in tujega. Želijo, da bi ljudstvo brez negodovanja, brez upora sprejelo njih direktive, ukaze. Želijo, da bi ljudstvo sklonilo glave, ukrivilo hrbte. Da bi molčalo, ne spraševalo. Da se ne bi na glas, krikoma spraševalo: “Ali res ni druge, za nas in naše otroke dostojnejše poti? Kdo so tisti, ki nas silijo v odpovedovanje? Hočemo jih videti, hočemo, da se predstavijo, hočemo videti, v kakšne limuzine sedajo, kje živijo, s kom se družijo!”

Podatki o blaginji narodov so neizprosni. Reveži so vse revnejši, in vse več jih je, bogati so vse bogatejši in vse manj jih je. Prepad se širi in poglablja, skorajda ni več vmesnega, rešilnega srednjega sloja. Kmalu bomo imeli bogataše, ki se bodo, kot nekoč graščaki, obdajali z visokimi zidovi, si najemali zasebno policijo, si gradili trgovine, svoje igralne salone, svoja golf igrišča.

Ampak tak je svet, ki ga živimo, a ga še ne vidimo. Na eni strani so zgolj sence ljudi, ki ne vedo ne kod ne kam, da bi preživeli in odplačali dolgove, na drugi pa ljudje, ki ne vedo, kaj bi z denarjem. Kupujejo si jahte in velike avtomobile, hektare zemljišč in si na njih dajo graditi palače z bazeni. Ne veš, od kod tem ljudem tolikšno bogastvo, če pa gre gospodarstvo v maloro, če mali obrtniki propadajo, če firme zapirajo. Kje so pokradli ves ta denar? Ali pa so ga, pokradenega, modro vlagali tam, kjer je cena delovne sile enaka ničli, recimo na Kitajskem, Tajskem, v Vietnamu, Indiji, in si ustvarjali ekstradobičke. Teh dobičkov ti bogatini ne bodo vračali domovini, saj so tu, po njihovem mnenju, delavci še predobro plačani, pokojnine previsoke, zdravstvo in šolstvo za državljane pa prepoceni. Ker imajo dodatne, zelo otipljive argumente, jim ni posebej težko prepričati evropskih in državnih poslancev, da glasujejo za njim všečne reforme, ki bi seveda ustvarjale ugodno klimo, dovolj toplo, dovolj vlažno, da bi njihovi dobički bujno rasli tudi pri nas. Iz Slovenije želijo narediti miniaturno Kitajsko.

A za kaj takega je treba v ljudeh streti voljo, jih prestrašiti, jih osamiti, jim dati občutek, da bo družba razpadla, če njim všečnih reform ne bo takoj zdaj. Prav to zdaj počnejo politiki s pomočjo klečeplaznih medijev in plačanih strokovnjakov: zlomiti ljudstvu hrbtenico. To jim že deloma uspeva. Ljudje se umikajo v svoje zasebnosti, na svoje vrtičke, bežijo v predčasno upokojevanje. Mislijo, da bodo tako ubežali uničujoči ujmi kapitala. A se motijo. Tudi njih bo doseglo: tudi najnižjo pokojnino se lahko še zniža, tudi najmanjšo zaplato zemlje se lahko obdavči. Vsako stvar se da zaračunati, vsak korak tržiti. Tudi vodo, tudi zrak.

Zato se morajo ljudje čim prej osvestiti, ugotoviti, da nimajo več kam, da ni mogoče ubežati, se skriti. Ni se mogoče rešiti tako, da se ne zanimaš za politiko, da od nje bežiš. Prav tako ni nobene rešitve v nenehnem volilnem beganju od desne k levi politični strani in nazaj. Zakaj tu ni razlik, vsaj bistvenih ne. Ko govorimo o podrejanju interesom kapitala, med Pahorjem in Janšo ni nobene bistvene razlike.

Ne bomo govorili o 70. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda, pa čeprav je prav to povod tega razmišljanja. Vsako obdobje ima svojo logiko, svoje neponovljive okoliščine. Ljudje se odločajo in nosijo posledice svojih odločitev. Lahko rečemo, da so se tedaj, pred sedmimi desetletji, ustanovitelji Osvobodilne fronte odločili za težjo, bolj tvegano pot oboroženega upora proti okupatorju. Lahko bi izbrali lagodnejšo pot čakanja, umikanja, prilagoditve, kolaboracije. Nekateri so jo. Tisti, ki so se uprli, so bili sanjači. Njihov boj ni bil samo narodnoosvobodilni, protiokupatorski, bil je tudi boj za boljšo, pravičnejšo, enakopravnejšo družbo. V tem so lahko zgled tudi za nas, ki živimo v drugem času in se soočamo s povsem drugačnimi problemi. Ampak tudi danes je potreben pogum. Potrebna je utopija, ki je skorajda povsem izginila iz naših src. Potreben je upor. Čist, jasen. Tak, ki privre z dna duše. Visok, kot je lahko krik osvoboditve. Dovolj (nam) je!

ROBERT ŠKRLJ