Dr. Andrej Inkret o Edvardu Kocbeku
Do njega so redki ravnodušni: nekateri pravijo, da je bil Edvard Kocbek (1904-1981) naivnež, ki svojih idealističnih zamisli ni znal prilagoditi resničnim razmeram, ki se ni zmogel odločiti med levico in desnico, nekateri, da je rinil z glavo skozi zid, da je prezgodaj in preglasno spregovoril o povojnih pobojih, nekateri, da se je pokončno žrtvoval za resnico ...
Dr. Andrej Inkret, literarni in gledališki kritik, esejist, dramaturg in teatrolog, pravi, da ga uspeh njegove knjige In stoletje bo zardelo, šeststo in več strani obsežne monografije o Kocbeku, prve tovrstne, prijetno preseneča. Pri založbi Modrijan so jo pred kratkim natisnili v 1500 izvodih, pa so že pošli. Čez nekaj dni izide ponatis.
> Kdaj sta se vaša in Kocbekova pot prvič staknili?
“Bilo je sredi šestdesetih let, 1964.”
> Torej ste imeli 21 let.
“Bil sem študent, delal sem pri študentski Tribuni. Ko smo pripravljali slavnostno številko za 29. november, smo se spraševali, kaj objaviti. Nismo hoteli direktnih slavospevov režimu ali česa podobnega, zato sem uredniku Marku Kerševanu predlagal, da bi imeli kaj o Kocbeku. Vedel sem za njegov neobjavljeni dnevnik, ki je kasneje izšel kot Listina. Predlagal sem, da bi v slavnostni prilogi objavili odlomek, sam pa bi napisal spremni uvodnik, za prvo stran. Telefoniral sem Kocbeku, ki je bil takoj za stvar. Verjetno je bil vesel odziva mlajših ljudi. Obiskal sem ga na domu, kjer mi je izročil lep šop papirjev, rokopis kasnejše Listine. Rekel je, da mi ga posodi za tri dni, naj si preberem in se odločim, katere odlomke bi objavil. Poudaril je, naj na rokopis pazim, saj nima nobenega drugega izvoda, kar pa najbrž ni bilo čisto res. Dnevnik sem čez vikend vzel s sabo domov v Celje in ga začel brati. Nisem mogel nehati. Tako me je pritegnilo, da sem čisto pozabil na uvodnik, ki sem ga obljubil. Problem smo rešili tako, da je Kocbek zavzel tudi uvodno stran in se nadaljeval na notranjih straneh; mislim, da je zavzel dve celi. Po objavi je bil Kocbek zadovoljen z opravljenim delom, z izborom odlomkov. Spomnim se, da je v javnosti največ pozornosti zbudila njegova teza, da je slovenski nacionalni značaj oblikovan v defenzivo, v obrambo, nikakor ne v napadalnost. V političnih forumih pa objava ni doživela kakšnega odmeva, vsaj kolikor mi je znano ne. Mislim, da je manjše težave imel le urednik Marko Kerševan, in to zlasti zaradi krajšega pojasnila, ki sem ga objavil na prvi strani. Ne ravno premišljeno in ne s kakim posebnim namenom sem pisal o škandaloznosti dejstva, da knjiga, kakršna je Listina, ne more iziti. In dodal, da bo prej ali slej prišel čas, ko bo treba na novo prevrednotiti NOB in predvsem revolucijo.”
> Zakaj govorite o nepremišljenosti? Ker je bila takšna izjava predrzna, nevarna?
“Ne, ampak zato, ker se mi je kar zapisala, brez posebnega namena, ne da bi razmišljal o morebitnih posledicah. No, saj posledic potem ni bilo, sem pa med prebiranjem Kocbekovega dnevnika opazil, da ga je pritegnila zlasti ta formulacija.”
> Članek ste v Tribuni izdali že po izidu njegove pesniške zbirke Groza (1963) ...
“Res je, v času, ko se je že zdelo, da je Kocbekova rehabilitacija gotova stvar. Vedelo pa se je tudi, da rokopis Listine že kakih pet let čaka na izid. Odlomki so izhajali v Perspektivah, Sodobnosti, in nenavadno je bilo, da taka knjiga ne more iziti. Naš članek je bil torej tudi znamenje protesta zoper takratno kulturno politiko. Morda celo nezavednega protesta. Pač, stari smo bili komaj nekaj čez dvajset let.”
ANDRAŽ GOMBAČ
Celoten pogovor preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
