Dr. Boris Kryštufek ob izteku mednarodnega leta biotske raznovrstnosti

Konvencija izhaja iz ugotovitve, da je živi svet našega planeta osnovna dobrina, na kateri temelji prihodnost človeštva. A to dobrino upravljamo skrajno negospodarno. Uničujemo jo tako hitro in temeljito, da poznavalci naš čas opredeljujejo kot biodiverzitetno krizo. Pri sedanjih trendih bodo zadnji ostanki “prvobitne” narave uničeni v nekaj prihodnjih desetletjih.

Ob izteku mednarodnega leta biološke raznovrstnosti smo se pogovarjali z dr. Borisom Kryštufekom, predstojnikom Inštituta za biodiverzitetne študije Univerze na Primorskem v Kopru.

> Končuje se mednarodno leto biodiverzitete. Lahko sploh govorimo o rezultatih? So ti rezultati merljivi?

“So merljivi. Mednarodna skupnost je določila kazalce, po katerih bi se učinkovitost ciljev, ki izhajajo iz konvencije o biološki raznovrstnosti, dala spremljati, vendar pa so te parametre določili zelo pozno, šele pred nekaj leti. Tudi trendi se spremljajo na daljše časovno obdobje. Deset let je v tem primeru zelo kratek čas. Iskali so parametre, ki bi dopuščali spremljanje trendov biodiverzitetnega stanja in procesov v času najmanj treh desetletij. Želja je bila, da bi bili kazalci čim bolj globalni. Že spomladi je revija Science objavila pregled uspešnosti doseganja zastavljenih ciljev. Cilj je bil ustaviti biodiverzitetno krizo, torej ustaviti tempo, ne pa popolnoma preprečiti izumiranja, zgolj preprečiti nadaljnje poglabljanje biodiverzitetne krize. Vrste naj torej ne bi še hitreje izumirale, kot izumirajo že sedaj. Neuspešno. Nekaj uspehov je sicer bilo, na primer več parkov, zavarovanih območij, ampak, suma sumarum - negativno. Nismo uspeli. Kriza se poglablja.”

> Zakaj? Kje so vzroki?

“Vzroki so v nas samih. Kjerkoli to krizo poglabljamo, tega ne počnemo iz zle želje, ampak iz ekonomske nuje. No, nuje ... ropanja naravnih bogastev. Tega ropanja je največ prav v tretjem svetu, kjer je najmanj varnostnih ukrepov. Ampak tam je biodiverziteta največja. Zato je tako hudo.”

> Je sprejemanje zakonov, s katerimi zaščitimo določene vrste, dovolj? Je dovolj zgolj pasivno oblikovanje zavarovanih območij?

“Zakonsko varstvo je osnova. Če ga nimaš, ne moreš narediti popolnoma ničesar. Je pa tako: človeška skupnost postavlja zakone, človeška skupnost jih tudi spreminja. To se danes dogaja tudi po Evropi. Na Madžarskem so imeli še pred kratkim visoke standarde varstva biodiverzitete, vendar so jih znižali, saj je to menda zaviralo ekonomski razvoj. Skupnost potrebuje na periferiji prostor za shopping centre, za avtoceste, infrastrukturo. V takih primerih je biodiverziteta vselej v drugem planu. Zanjo najdejo, recimo jim, nadomestna območja.”

> Ali poznate politično stranko v Sloveniji, ki bi na prvo mesto postavila prav ohranjanje biodiverzitete?

“Politiko zelo malo spremljam, vendar pa nisem zasledil še nobene stranke ali politika, da bi omenjala biodiverziteto. Res je sicer, da so nekateri sicer nekoliko bolj naklonjeni temu, bolj slišijo na to uho, drugi manj, vendar pa bistvenih razlik ni. Celo državni sekretar na ministrstvu za okolje je v intervjuju za revijo Mladina pred dvema letoma prepoznal tri glavne okoljske probleme: globalne klimatske spremembe, globalne klimatske spremembe in globalne klimatske spremembe. Takšno je razmišljanje celo v državnem resorju. Biodiverziteta je tam zelo zelo obrobna. Če je Evropa ne bi zapovedovala, bi bilo stanje še bolj klavrno, kot je.”

ROBERT ŠKRLJ

Celoten pogovor objavljamo v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.