Drnulje čarovnice Kirke
Če ne bi bilo avtomobilov, parkiranih ob robu ceste, ki iz Gabrovca (po italijansko Gabrovizza) pelje v Zgonik, bi zlahka zgrešili vhod v Botanični park Carsiana. Kakšnega posebnega parkirišča park nima, kot da bi obiskovalcu hoteli prišepniti, naj do njega pride peš, ne z avtomobilom.
Botanični park je v nedeljo, 15. avgusta, bil skoraj pretesen, da bi sprejel tolikšno število obiskovalcev. Tržaško združenje Curiosi di natura (posrečena besedna igra, da so po naravi radovedni tudi radovedni za naravo), ki skrbi za zgoniški park (od leta 2002 je park v lasti Tržaške pokrajine), je obiskovalce pritegnilo z organizacijo tematskega ogleda užitnih rastlin - “Rastline v ponvi” (Piante in pentola). Nekateri so tako v park prišli predvsem zato, da bi izvedeli, kakšne jedi bi lahko naredili iz posameznih rastlin, ki rastejo na Krasu, drugi morebiti zgolj zato, ker je bila lepa sončna nedelja in praznični dan, tretji zato, da bi se nadihali svežega zraka in se družili s tihimi prebivalci parka.
Botanični park spominja na miniaturni kraški arhipelag, na strnjeno gručo “otočkov”, mikrokozmosov, na katerih uspevajo rastline, ki jih sicer “v divjem stanju” najdemo na širnem območju, zamejenem na zahodu s Sočo, na severu z Vipavo, na vzhodu s Slavnikom in Vremščico, na jugu pa z Dragonjo. Med okoljskimi otočki je speljana ozka vijugava steza, ki se polagoma spušča v približno devet metrov globoko dolino, obraščeno z gostim grmičevjem. Voda se tu z bregov steka v temnozeleno mlako, v soseščini pa je tudi kraško brezno. V parku so torej predstavljene vse krajinske značilnosti tržaškega, goriškega in slovenskega Krasa. Tu v skoraj povsem naravnem neredu rastejo rastline, ki so se v milijonih let prilagodile različnim mikroklimam in značilnostim tal.
Park je prilagojen potrebam sodobnega, urbaniziranega človeka, ki je že zdavnaj izgubil neposreden stik z naravo in ne razlikuje več ene rastline od druge. Iz tal poleg šopov trave in grmičevja poganjajo tudi količki z belimi tablicami, na katerih so imena rastlin: v latinskem, italijanskem in slovenskem jeziku. Navedena sta tudi ime družine, ki ji rastlina pripada, in obdobje, ko cveti. A kljub temu so potrebne še dodatne vodnikove razlage, ki razkrivajo lastnosti rastlin, njihove vrline in slabosti, njihovo uporabnost za človeka in živali ter značilnosti njihovega razmnoževanja.
Znanstveno ime rastline kaže, kako globoko segajo njene korenine v ljudsko mitologijo, v čas, ko je bil človek še del velike skrivnosti, ko so bili gozdovi, kraške planote in gorski vrhovi naseljeni z vilami in škrati, z bogovi in polbogovi in so bile rastline nosilke magičnih moči. Ko jih je človek uporabljal, je to počel z dolžnim spoštovanjem, zavedajoč se, da so njihove lastnosti lahko zdravilne in krepčilne, lahko pa tudi pogubne.
Tako naj bi les rumenega drena, ki slovi po svoji trdoti in kompaktnosti, antični Grki med obleganjem Troje uporabili za izgradnjo slovitega Trojanskega konja. Srd boga Apolona, zaščitnika drena, so Grki mirili z organizacijo praznovanj in darovanj, ki so jih poimenovali Kàrneios, po drenu (Cornus mas). Arheološke najdbe dokazujejo, da so se s plodovi drena, drnuljami hranili ljudje že v pradavnini. Homer v Odiseji piše, da je čarovnica Kirka z drnuljami hranila može, ki jih je potem spremenila v prašiče.
Z mitom grškega junaka Ahila je povezana druga užitna rastlina, rman (Achillea millefolium). Legenda pravi, da si je Ahil z rmanom celil rane. A ko je bil zadet v peto mu tudi čudodelni rman ni pomagal. Vse do 18. stoletja so ga, pomešanega z mastjo, uporabljali za razkuževanje in celjenje ran. Danes ga uporabljajo predvsem pri izdelovanju žganih pijač, aperitivov, saj naj bi lajšal prebavo.
Tudi črni bezeg so od pradavnine imeli za čudodelno rastlino, ki je ljudem pomagala pri mnogih težavah. V znak spoštovanja so si nemški kmetje sneli klobuk, ko so šli mimo njega. Sadili so ga v bližino domovanj, da bi z njim odganjali zlo in varovali družino. Drugače pa so plodove vkuhavali v okusne sirupe in marmelade, cvetove pa, sveže ali posušene, dodajali jedem.
Iz pradavnega pravljičnega sveta prihaja žajbelj (Salvia officinalis). Legenda pravi, da naj bi Sveta družina med begom v Egipt za zatočišče najprej prosila vrtnico, a je prošnjo zavrnila, in za kazen so ji zrasli trni. Družina se je potem zatekla pod veje žajblja, in v znak hvaležnosti ga je Marija obdarila z zdravilnimi lastnostmi in aromo. Žajbelj so stari Grki in Rimljani uporabljali kot zobno čistilo in kot razkužilo. Šele v srednjem veku so ga začeli uporabljati tudi v kuhinji: za aromatiziranje olja, kisa, masla, kot dodatek ribjim jedem in mesu. Tu pa tam iz zemlje vztrajno poganja rastlinica s hecnim imenom silene vulgaris, laška lepnica. Tudi ta je povezana z miti. Silén naj bi namreč bil mitološko bitje z ogromnim trebuhom, napihnjenim kot balon. Rastlinica ima čašice, ki pod prsti, če jih nekoliko stisneš, počijo. Pok! naredijo. In ker ljudje stvari često poimenujejo po njihovih značilnostih, zvočnih ali vidnih, se je te rastlinice prijela vrsta pokljajočih imen - poklca, bobolina, sklopit, fredum in podobno. Ampak so tudi dobre, te pokljajoče čašice. Po okusu, sladkem in nežnem, spominjajo na mlad grah. Ponekod jih pohajo in cvrejo, danes pa laško lepnico servirajo tudi v uglednih restavracijah kot sestavino v rižotah in pastiču.
No, za šparglje so že stari Rimljani dejali, da so “socialna rastlina”. Plinij Starejši je zapisal, da je “narava posejala divje šparglje vsepovsod zato, da bi jih lahko vsakdo nabiral”. In verjetno je še danes najbolj popularna spomladanska divja rastlina, o kateri je zato odveč še kaj dodajati.
Prav tako splošno znan je brin, pa ne samo zaradi brinjevca ali gina, temveč predvsem zaradi svojih zdravilnih lastnosti. Njegove plodove so uporabljali zaradi diuretičnih in protirevmatičnih učinkov. Vodnica po parku Carsiana Barbara Bassi nam je zaupala še eno njegovo skrivnost: “Na Krasu so brinove veje sekali peki. Izvrstno gorijo in hitro segrejejo peč.” Ampak brina zaradi tega niso nikoli iztrebili. Skrbeli so, da se je ohranjal in obnavljal. Danes, ko se ljudje grejejo z nafto, plinom in elektriko in pijejo v veleblagovnicah kupljeni gin, pa ne vedo, kaj bi z njim.
Nizko sonce je skozi vejevje streljalo slepeče popoldanske žarke, sprehajalci so se vztrajno sklanjali k rastlinam, jih opazovali, se jih dotikali, s palcem in kazalcem včasih podrgnili list ali stebelce, da bi v zrak sprostili rastlinin vonj in aromo. Kakšne zvijače vse uporabljajo rastline, da bi privabljale žuželke ali pa odganjale sovražnike! Bodeča lobodika (Ruscus Aculeatus) je prav negostoljubno bitje. S svojimi koničastimi, bodečimi listi odganja vse, kar bi se z njo lahko hranilo. Ljudje so jo zaradi te njene zoprnosti uporabljali celo za odganjanje miši. Italijani ji zato pravijo “pungitopo” (“zbadamiša”). Sicer pa so mladi poganjki bodeče lobodike zelo okusni, podobno kot poganjki mladih špargljev. Posušena in pečena semena lobodike so včasih uporabljali tudi kot nadomestek kave.
Meta (menta piperita) je svoje ime dobila po lepi nimfi, v katero se je zaljubil Pluton. Ljubosumna žena je nimfo spremenila v rastlino, in ker je Pluton ni mogel vrniti v prejšnje stanje, ji je v znak ljubezni podaril značilen osvežilni vonj. Torej bodite nežni z mento, saj v rokah držite začarano nimfo, njen osvežilni vonj pa je vonj Plutonove ljubezni do nje. V Turčiji še danes verjamejo, da je menta afrodiziak, zato jo na debelo natrosijo okrog postelje mladoporočencev. Včasih res deluje.
Tudi pisani šetraj (Saturela montana) naj bi bil afrodiziak; spodbujal naj bi psihično in fizično aktivnost. No, v kuhinji so ga uporabljali za nekoliko banalnejše stvari: dodajali so ga fižolovim jedem, da bi s tem olajšali prebavo in zavrli fermentacijo in nastajanje črevesnih plinov. Šetraju priznavajo tudi antibiotične lastnosti - pomaga prebaviti tudi ne najbolj svežo hrano.
Iz pradavnine je obiskovalcem parka spregovoril koromač (Foeniculum Vulgare) - njegove plodove so našli v najstarejših človekovih bivališčih. Ker je po zodiaku lev, so mu pripisovali moč in pogum. Stari Rimljani so ga dajali gladiatorjem v pijačo; z njim so tudi ovenčali zmagovalca. Maratona po grško pomeni “polje koromača”. Na njem so antični Grki okrog leta 500 pred našim štetjem premagali Perzijce. Torej bo že držalo, da koromač daje moč. Tudi krčmarjem je dajal moč - in dobiček: v srednjem veku so ga ponekod dajali gostom, preden so jih pogostili z vinom. Močan in pikanten okus koromača je zakril okus slabega vina.
Rastline so ljudem pomagale in bile zaveznice, vendar le, če je njihove lastnosti dobro poznal in če je z njimi delal z občutkom in ljubeznijo.
Tudi sprehod po botaničnem parku Carsiana navdaja človeka s tihim spoštovanjem do teh starodavnih prebivalk našega planeta. Ko je človek na svoji poti evolucije uzrl sebe in okolje, ki ga je obdajalo, so rastline, o katerih pišemo, naseljevale Zemljo že milijone let. Rastline so naše sopotnice in daljne sorodnice. Narejeni smo iz iste snovi. In če smo zbrani v tišini, jih slišimo, kako nam pripovedujejo zgodbo o pradavnih časih.
ROBERT ŠKRLJ
