Država, se boš opravičila?
Po štirih letih, kolikor je minilo od vložitve tožbe, je Evropsko sodišče za človekove pravice sklenilo Primer Kurić in drugi proti Sloveniji - v prid izbrisanim.
Evropski sodniki, med njimi tudi Slovenec Boštjan M. Zupančič, so v primeru izbrisanih ugotovili kršitev dveh členov Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin: osmega, ki varuje pravico do varstva zasebnega in družinskega življenja, in trinajstega, ki ščiti pravico do učinkovitega pravnega sredstva.
Brez pravic in daleč od sorodnikov
“Preseneča nas, da je bilo doslej o tej sodbi zelo malo napisanega. Predvsem je bilo rečeno, da je Slovenija znova okrcana, kaznovana, da ji je spet nekaj naloženo,” je na torkovi tiskovni konferenci v koprski e-kavarni Pina dejala Uršula Lipovec Čebron, asistentka za kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in aktivistka. “A gre za pomembno zmago v pravnem, moralnem in političnem smislu. Za zmago ljudi, ki so se leta borili za popravo nezakonito odvzetih pravic, a jim donedavnega večina prebivalstva ni verjela. Gre tudi za zmago nad slovenskim nacionalizmom in kulturno anestezijo, ki je vladala in mogoče še vlada, za anestezijo, zaradi katere so bili izbrisani in vsi, ki so jim pomagali, vsakič znova demonizirani, ožigosani kot agresorji, špekulanti, izdajalci.”
Še zmeraj pa ne vemo, koliko izbrisanih sploh je, saj nikoli ni bila opravljena neodvisna raziskava, pojasnjuje aktivistka. Zadnji podatki notranjega ministrstva govorijo o 25.671 izbrisanih, med katerimi naj bi jih kakih 12 tisoč živelo zunaj Slovenije, precej pa jih je tudi že pomrlo.
Med enajsterico, podpisano pod tožbo, jih je kar pet z obale: Ljubomir Petreš, Velimir Dabetić, že pokojni Milan Makuc, Ana Mezga in Mustafa Kurić. Danes v Sloveniji živita zgolj slednja dva. Kurić, petinsedemdesetletni čevljar iz Čevljarske ulice v Kopru, je v Slovenijo prišel že leta 1965, leta 1991 pa zaradi bolezni pristal v bolnišnici in tako zamudil rok za oddajo vloge za državljanstvo. Ko ima hudič mlade, jih ima veliko - malo zatem je zgorela hiša, v kateri je živel, z njo pa tudi večina Kurićeve dokumentacije. In čevljar tako že osemnajst let živi kakor apatrid. Je človek brez državljanstva, brez možnosti legalne zaposlitve, brez zdravstvenega zavarovanja, brez socialne pomoči, docela prepuščen pomoči prijateljev in znancev. “Ko se je vse skupaj začelo, sem se počutil kakor v getu,” je pojasnjeval v torek. “Po toliko letih te kar izbrišejo. Kakor da te ni. Nimaš nobenih pravic več. Hodil sem od pisarne do pisarne, a nič se ni spremenilo.”
Sorodnike iz Bosne je nazadnje obiskal leta 1989. “Od takrat jih nisem več videl. Brat, ki je težki invalid, zdaj živi na Irskem. V kratkem bo obiskal Sarajevo, jaz pa ne morem tja, da bi ga spet videl. Potem pa poslušam Jelinčiča, ki govori, da bi izbrisanim odškodnine morali izplačati tisti, ki se borijo za nas. Ne, on bi nam jih moral! Pa Janša, Bavčar, tisti, ki so nam storili krivico. Oni, ne davkoplačevalci!”
Zgodbo izbrisane Ane Mezga iz Sečovelj, ki zaradi bolezni ni mogla priti na srečanje z novinarji, je povedala Uršula Lipovec Čebron: “Ana je iz Čakovca k sestri v Ljubljano prišla kot deklica. Zaposlila se je v hotelu in tam delala vse do leta 1992, ko je rodila drugega otroka. Za izbris je izvedela med porodniškim dopustom, ko so ji odtegnili nadomestilo za dopust. Med nosečnostjo je ostala brez dohodkov. Na rojstnih listih obeh otrok so prečrtali kraj rojstva, Ljubljano. Kakor da ne bi bila rojena nikjer. Ano so deložirali iz stanovanja, in v kaosu, ki ga ni mogla razumeti, je oba otroka odpeljala k svojim staršem v Čakovec. Vrnila se je v Slovenijo, da bi uredila svoj status, a so ji povedali, da ji nihče ne more pomagati. Ko je nekega dne hodila po cesti, jo je ustavila policija. Ker ni imela dokumentov, so jo odpeljali v prehodni dom za tujce. Uspelo ji je priti ven, preselila se je v Piran. Njena otroka, do katerih ni mogla več, so medtem dali v rejo. V Sloveniji je spoznala novega partnerja, s katerim ima dva otroka, oba rojena v Izoli. Danes Ana Mezga še zmeraj nima stalnega bivališča. Živi kot tujec z začasnim dovoljenjem. Osemnajst let je brez zdravstvenega zavarovanja, šestnajst let brez legalne možnosti za delo. In še zmeraj ni videla svojih otrok, rojenih v Ljubljani.”
Najvišje domače pravne avtoritete ne upoštevajo
Sodbo evropskega sodišča je pozdravil tudi Franco Juri, dolgoletni podpornik izbrisanih, sprva kot novinar, zatem še kot poslanec: “Spet se dokazuje vrednost slovenske pripadnosti širši mednarodni skupnosti. Ko prihaja do kršitev človekovih pravic v določeni državi, je prav, nujno in koristno, da nadnacionalne ustanove delujejo kot korektivni faktor. Človekove pravice ne smejo biti podrejene nacionalnim suverenostim, ampak obratno!”
Opozoril je še, da so se stvari začele premikati na bolje z nastopom sedanje slovenske vlade in z novo ministrico za notranje zadeve Katarino Kresal. “Končno smo prišli do zakona, ki pravzaprav ugotavlja isto kakorevropska sodba. Pa tudi slovensko ustavno sodišče je vselej izpostavljalo iste reči, kakor jih zdaj sodba. Težava je bila v tem, da politika ni bila pripravljena sprejeti, kar je večkrat izpostavil najvišji pravni organ v državi. Poleg tega opozicija med govorjenjem o izbrisanih vsakič znova manipulira in manjšino - bivše jugoslovanske oficirje in podobne - postavlja kot vzorec izbrisanih. Zdaj se reči končno premikajo na bolje, to pa zato, ker smo dočakali usklajenost nacionalne zakonodaje, Evropskega sodišča za človekove pravice in ustavnega sodišča.”
Aktivist in univerzitetni profesor iz Rima Roberto Pignoni se je spomnil snemanja slovensko-italijanskega dokumentarca Na drugi strani reke / Dall'altra parte del fiume (2005), raziskujočega pomenljive sorodnosti med italijanskim koncentracijskim taboriščem iz druge svetovne vojne, zasidranim na meji med Italijo in Slovenijo, in pa aktualnim Centrom za odstranjevanje tujcev na nasprotnem bregu Soče. “Ko sem začel sodelovati z izbrisanimi, pa sem opazil še veliko sorodnosti med razmerami, v katerih so se znašli izbrisani v Sloveniji in Romi v Italiji. Tudi slednji nikakor ne morejo dobiti nobenih dokumentov, pa četudi so rojeni v Italiji.”
Pignoni, ki je na kratko povzel pravno bojevanje za pravice izbrisanih, uspeh evropske akcije pripisuje prav zglednemu sodelovanju v mednarodni navezi, ki je tožbo vložila ob brezplačni pomoči odvetniškega studia Lana iz Rima. Sto strani dolgo pritožbo so pomagali pripraviti aktivisti Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Čebron in Roberto Pignoni, intervenirali so še Mirovni inštitut, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij in takisto nevladni organizaciji Open Society Justice Initiative iz New Yorka in Equal Rights Trust iz Londona, pa tudi Republika Srbija.
Predsednik in premier naj se opravičita!
Pravnica Mirovnega inštituta Katarina Vučko je pojasnila, da sodba Sloveniji narekuje, naj takoj preneha izvajati ugotovljene kršitve, sprejme vse potrebne ukrepe, da do njih ne bo več prihajalo, obenem pa, kolikor je le mogoče, izbrisanim omogoči vrnitev v stanje pred kršitvijo. “Sodišče sicer ne presoja, kateri ukrepi so primerni, omenja pa take, ki bi pritožnikom omogočili pridobitev retroaktivnega dovoljenja za stalno prebivanje, torej od trenutka, ko je kršitev nastopila. Sodišče ne pogojuje, v katerih primerih lahko posameznik pridobi status za nazaj, le pravi, da do tega mora priti, prav tako pa za zdaj ne govori o odškodninskih zahtevkih, ki so jih pritožniki postavili na podlagi materialne in nematerialne škode. Sodišče državi prepušča, da sama popravi krivice. O tem, ali ji je to uspelo, bo na koncu presodilo sodišče.”
Sodba je ena doslej največjih zmag ne le za izbrisane, marveč tudi za vse, ki so jim in jim še pomagajo, pravi Irfan Beširević, predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov. Meni, da so bile dosedanje zmage na ustavnem sodišču dokaj jalove, saj domači politiki ne upoštevajo te visoke institucije. Morda bodo evropsko avtoriteto.
“Zdaj je izbrisanim najprej treba vrniti stanovanjske pravice,” poudarja Beširević. “Nekateri izbrisani, ki so ostali v Sloveniji, namreč po krivici plačujejo ogromne najemnine. In kam naj se vrnejo tisti, ki so bili izgnani? Kje naj živijo?”
Izbrisani pričakujejo tudi, da bo država priznala svoje nezakonito dejanje. “Pričakujemo, da se nam predsednik republike dr. Danilo Türk in predsednik vlade Borut Pahor opravičita,” pravi Beširević. “Vse, ki nas žalijo, češ da smo agresorji, špekulanti, nepismeni in tako naprej, pa pozivam, naj takoj nehajo, saj bo vsaka nadaljnja žalitev končala na sodišču. Dokazali smo, da za izbris nismo krivi mi, ampak država. Še glede odškodnin - to je pravica vsakega posameznika. Vsak se bo sam odločil, ali gre v tožbo zoper državo.”
ANDRAŽ GOMBAČ
